V Sloveniji ajurvedo uvrščamo med prakse alternativne medicine. Zdravje v ajurvedi prepoznavajo kot stanje ravnovesja med razumom, duhom in telesom. Ko je porušeno, nastopi bolezen. Ajurveda ne zdravi znakov bolezni, kot zahodna medicina, ampak zajema vse metode, ki posamezniku pomagajo, da se uskladi s svetom.
Ajurvedski zdravilec postavi diagnozo z zbiranjem različnih informacij o pacientu. Telesni pregled je skromen in obsega merjenje srčnega utripa ter pregled jezika, glasu, oči, kože in splošnega videza, lahko tudi urina in blata. Večji poudarek je na vprašanjih, prek katerih dobi zdravilec podatke o telesni konstituciji, življenjskem slogu, prehranjevalnih navadah in kakovosti življenja pacienta. Tovrstna diagnoza je močno odvisna od zdravilca in je zato manj objektivna in zanesljiva, ugotavlja asist. dr. Eva Tavčar Benković s fakultete za farmacijo v Ljubljani, kjer so organizirali posvet na temo znanstvenokritičnega pogleda na komplementarno in alternativno medicino. Cilj zdravljenja je, da se telesna konstitucija človeka, ki mu je dana ob rojstvu in je posledica genov, čim bolj približa trenutnemu stanju, ki je posledica vplivov okolja, zgodovine in posameznikovega načina življenja. Pri zdravljenju predpisujejo personalizirane prehranske režime, uporabo zelišč, začimb in mineralov, rekreacijo, meditacijo, jogo, miselno higieno, zvočno terapijo, aromaterapijo in masaže. Med zdravilskimi postopki uporabljajo čiščenje telesa (pančakarma), puščanje krvi (na primer pri visokem krvnem tlaku), zdravljenje s pijavkami, kirurške postopke in zažiganje zelišč, pri čerem pacienti vdihavajo dim. Predpišejo tudi ajurvedska zdravila, ki so izdelana iz rastlin ali pripravkov živalskega oziroma človeškega izvora (na primer mleka, pa tudi kravjih iztrebkov in urina), zdravljenje z uživanjem lastnega urina ter kovinsko-mineralne pripravke (izdelki rasa šastra).
Vse več ponudnikov
Tudi v Sloveniji je iz meseca v mesec več ponudb ajurvedskih centrov, prehranskih dopolnil, kozmetike, meditacij... Tovrstno zdravljenje ponujajo v zdraviliščih v okviru velnesa, pogosta so tudi gostovanja ajurvedskih zdravilcev pri domačih ponudnikih zdravilskih metod. Na Zahodu je vedno popularnejša urinoterapija, trg pa ponuja tudi veliko izdelkov iz indijske lipovke ali melje, ki ima protivnetne in protimikrobne učinke. Uporabljajo jo pri izdelkih za čiščenje in negovanje las, kože ter ustne votline.
V zahodnem svetu je ena glavnih ponudb ajurvedskih centrov čiščenje oziroma razstrupljanje telesa. Običajno so to nekajdnevni tretmaji, pri katerih kombinirajo različne obravnave, posebno prehrano, post in pripravke, s katerimi pri posameznikih izzovejo bruhanje in odvajanje blata.
Celostni pristop
Ajurvedska načela se skladajo z definicijo zdravja po Svetovni zdravstveni organizaciji, ki ga ne označuje le kot odsotnost bolezni, temveč kot stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega dobrega počutja. Na mnogih področjih, na primer pri kroničnih in psihičnih boleznih ter preventivi in rehabilitaciji, se razvoj smernic uradne medicine približuje ajurvedskim načelom, ki izhaja iz lastne odgovornosti za zdravje ter urejenega načina življenja in razmišljanja. Vir novih učinkovin v farmaciji so verjetno tudi za zdaj še slabo raziskane indijske rastline. Po drugi strani pa se oba sistema močno razlikujeta v nekaterih postopkih, je spomnila Tavčar-Benkovićeva. Tako je uradna medicina že pred desetletji opustila puščanje krvi. Za uradno medicino je zelo problematična tudi uporaba pripravkov s težkimi kovinami, saj so te toksične.
Težke kovine so del receptur kar 80 odstotkov ajurvedskih zdravil, dodajajo jih k rastlinskim pripravkom in v kovinsko-mineralne zmesi. Najpogosteje dodajajo živo srebro, svinec in arzen, ti dodatki pa naj bi okrepili učinke pripravkov, izboljšali njihovo stabilnost, okus, hitrost delovanja, obstojnost in povečali nabor terapevtskih indikacij.
V ajurvedi se zavedajo toksičnosti težkih kovin, a trdijo, da jih pripravijo tako, da za zdravje niso škodljive: kovine na primer meljejo v prah, izpostavljajo jih različnim temperaturnim ciklom, polivajo z urinom ter drugimi živalskimi in rastlinskimi prevretki in sokovi... »V Indiji se trudijo povečati izvoz ajurvedskih izdelkov, a že tam področje ni urejeno,« ugotavlja farmacevtka. Indijska vladna organizacija AYUSH, ki se zavzema za ureditev področja, je ugotovila, da je na trgu do 20.000 izdelkov, ki jih izdeluje okoli 8000 proizvajalcev. Le redki zagotavljajo učinkovitost in varnost zdravil z dovoljenjem za promet. Potrošniki težko prepoznajo razliko med temi in tistimi, ki ne upoštevajo nobenih pravil. Pogosti so ponaredki, zamenjave, kontaminacije in poenostavljanje proizvodnih procesov. V ajurvedskih zdravilih so zasledili tudi učinkovine iz zdravil, ki jih izdeluje farmacevtska industrija.
Presežene vrednosti
V Sloveniji nadzor nad količinami težkih kovin v hrani in prehranskih dopolnilih, kamor sodijo ajurvedski pripravki, izvaja Agencija RS za okolje, zato naj v teh izdelkih prisotnosti težkih kovin ne bi bilo. Velika previdnost pa je potrebna pri naročanju teh izdelkov prek spleta, svari Tavčar-Benkovićeva. Tako je kanadska raziskava pokazala, da je od 193 izdelkov indijskih in ameriških proizvajalcev, ki so bili leta 2005 na voljo v spletni prodaji, kar 40 odstotkov izdelkov rasa šastre vsebovalo prevelike količine težkih kovin, kar 21 odstotkov izdelkov pa težkih kovin sploh ne bi smelo vsebovati. V eni od naslednjih raziskav so tudi ugotovili, da bi jemanje vsakega od analiziranih pripravkov s svincem vodilo do presežene dnevne maksimalne sprejemljive vrednosti te težke kovine.
Vprašanje je, ali ajurvedo obravnavati kot sistem zdravljenja, pri katerem so v ospredju kakovost, varnost, učinkovitost obravnave, ali kot način življenja, pri katerem so v ospredju preventiva, osebni pristop in pristop do človeka kot celote, razmišlja farmacevtka. Zagotovo je treba nekatere ajurvedske vrste obravnave in učinkovine strokovno preveriti, nekatere tehnike oziroma prakse, kot je na primer meditacija, katere ugodni učinki so tudi znanstveno dokazani, pa je smiselno integrirati v sodobno medicino. Katere so te prakse, pa za zdaj ostaja predmet številnih raziskav in filozofskih razprav.
