Kolesa so v modi. Uradna statistika pravi, da so v zadnjih štirih letih od uvedbe ljubljanskega sistema za izposojo koles Bicikelj zabeležili že več kot 2,7 milijona izposoj. Samo lani 750.000. Če upoštevamo samo aktivne uporabnike, ki jih je približno 30.000, je to več kot 10 odstotkov prebivalcev slovenskega glavnega mesta. Glede na pogosto polno zasedenost urejenih kolesarskih parkirnih točk pa lahko sklepamo, da se jih lepo število vsak dan vozi tudi s svojim kolesom. To pravzaprav ni nobeno presenečenje. Poleg kolesarsko ugodnega reliefa Ljubljane je k priljubljenosti kolesarstva prispevala tudi vse večja ozaveščenost o človeškem vplivu na podnebne spremembe in onesnaževanje planeta.

Malo večji skiro

Ob kolesarjenju je že nekaj let na vrhu priljubljenih rekreacij tudi tek. Samo na lanski ljubljanski maraton se je prijavilo več kot 22.500 tekačev. Številni poleg tega redno izkoriščajo priložnosti, ki jim jih za tek ponuja okolica, medtem ko se drugi znajdejo drugače. Če je treba, tudi s pomočjo tekočega traku, kakršne poznamo iz fitnes centrov.

Očitna slabost te rešitve je ujetost v enem prostoru. No, nad kolesarjenjem navdušeni Nizozemci so si izmislili nekaj, kar bi to slabost naprav za tek odpravilo. Čeprav nenavaden izum na prvi pogled morda spominja zgolj na malce večji skiro, je lopifit, kot so ga poimenovali, v resnici kolo na tekoči trak.

V resnici ne gre za prvi poskus, da bi se tekoči trak iz fitnesa prestavil v naravo. To so v preteklosti naredili tudi drugi izumitelji, a glede na to, da tovrstnih vozil ne vidimo pogosto, če sploh, je moralo biti z njimi nekaj hudo narobe. Izkaže se, da prenos energije med tekom na tekočem traku niti približno ni tako dober kot v primeru kolesarja, ki pritiska na pedale. Prenos je pravzaprav slabši tudi v primerjavi z običajnim tekom ali hojo. Ker je za delovanje naprave hkrati bolje, če je tekoči trak pod naklonom, pa ima uporabnik neprestano občutek, da teče v klanec. Gibanje po naravi je bilo s tovrstnimi napravami v preteklosti zato le za odtenek hitrejše, kot če bi tekli po tekočem traku v fitnesu.

Tekoči trak iz telovadnice v naravo

Nizozemce so napake predhodnikov izučile. Če naj bo kolo na tekoči trak privlačno za uporabnike, mora poleg telovadbe omogočiti tudi realno možnost, da se z njim kam odpravite. Najprej so se znebili naklona in s tem malce prizanesli mišicam, da bi kolo hkrati teklo bolj tekoče, pa so nanj priklopili še majhen motorček na baterijski pogon. Tako res dobimo priložnost, da svoj tekoči trak iz telovadnice ali doma odpeljemo v naravo kakšnih 55 kilometrov, kolikor zdrži baterija. Pri tem lahko tudi uživamo podobno kot ob kolesarjenju. Kaj pa smo s tem naredili za okolje? Če elektriko pridobivamo iz obnovljivih virov, nekako še gre. Če pa elektriko pridobivamo iz fosilnih goriv, smo naš tekoči trak tako rekoč priklenili na parni stroj na premog in se pustili odpeljati na izlet. Le izpuhi niso šli z nami.