Uprizoritev je bila predvsem to – veličastna antikviteta. Skrbnost, s katero se ji posveča ansambel (težko bi sicer zapisali, da jo docela ponotranja), se zato nemara zdi tem bolj fascinantna. Izvirna oprema Pjotra Willamsa je kakor spomin na umetnostnozgodovinsko »raziskan« scenski dizajn (quattrocento), a tudi na njegov starinski slog – zadnje še posebno velja za kostumske označbe plebejskega sloja. Sam odrski pripovedni načrt je shematiziran kot zaporedje slik, ki ga enolično povezujejo defileji nastopajočih pred brokatnim zastorom. Uprizoritev se ukvarja z nameščanjem številnih, tudi nebistvenih realističnih podrobnosti (a je celo za današnje oko dovolj prepričljiva v prizorih mečevanja in množičnega razraščanja konflikta med družinama), sodobnejšega režijskega vodenja sploh ne vsebuje (osebe, med drugim Pestunja in Mercutio, so podobne karakternim soham), statisti se zdijo skoraj smešni. Predstava je marsikdaj učinkovala bolj kot dokument izbranega zgodovinskega estetskega trenutka v razvoju dramskega baleta.
Iz jaška pa se je glasilo nekaj drugačnega, izživetega in nujnega: nastop gostujočega orkestra z Borisom Gruzinom – umetniško tako močen hišni dirigent je pač privilegij velikega teatra – je prinesel silovito simfonično stopnjevano dramo (posamični lapsusi so skoraj postali del genialnega zvočnega uroka). Partitura Prokofjeva se zdi z drznostjo, ostro teatralnostjo, temačnimi nanosi (izvajalsko izjemna trobila) in nabrito motoriko predvsem neminljivo sodoben koreografski izziv. A vrnimo se še k Lavrovskemu. Zlasti koreografski deli za nesrečni par nedvomno prebijajo muzealni horizont zglednega sovjetskega izdelka in se dotikajo klasične sfere baletizirane razčustvovanosti – njen razpon pa sta ansambelska prvaka utelešala s tisto imenitnostjo in partnersko enostjo, ki naj bi bili neločljivi od veličine tradicije oziroma »šole«. Viktorija Tereškina ni poudarila mladostniške Julijine note, pač pa prestregla vlogo s sloko nošenimi pozami (v plesu v dvoje tudi visoko dvignjenimi), nenehno izmaknjenostjo drž (épaulement), nadrobnostjo (stopala) ter neulovljivo naglimi in rahlimi linijami zasukov, za katere bi utegnil Lavrovskega navdihniti kak Botticelli. Vladimir Škljarov je sijal z mladeniškim ljubimskim patosom in podoživljanjem junakovega obupa, vanju pa naravno vpel prelepe skoke in osupljivo sposobnost dinamičnega obvladovanja prostora.