Tako morda ne preseneča, da se je režiser in scenarist David Oelhoffen odločil film Daleč od ljudi premierno predstaviti na beneškem festivalu in se na tak način vsaj delno izognil podobnim težavam. Navdih za film je našel v kratki zgodbi Gost francoskega pisatelja Alberta Camusa, ki je dogajanje postavil v leto 1954, na začetek vojne za alžirsko neodvisnost. Osrednji lik Daru (Viggo Mortensen) je v Alžiriji rojeni potomec španskih priseljencev in kot tak del kolonialnega razreda. Živi v odmaknjeni gorski vasici, kjer otroke poučuje predvsem francosko zgodovino in geografijo. Čeprav se noče vpletati v medsosedske spore in še manj v vedno bolj napete odnose med domačini in Francozi, pa je njegovega distanciranja konec, ko se v šoli oglasi žandar, ki s seboj pripelje alžirskega ujetnika (Reda Kateb). Ko žandar od Daruja zahteva, naj odpelje ujetnika v nekaj dni hoje oddaljeno žandarmerijo, kjer mu bodo sodili za umor bratranca, Daru odkloni, saj je vsem vpletenim že od začetka jasno, kakšna bo obsodba francoskega sodišča. Vendar pa Daruja vedno bolj zaostrena situacija opomni, da včasih niti najboljši nameni niso dovolj, in tako se mora – hočeš, nočeš – skupaj z Mohamedom odpraviti na pot prek Atlaškega gorovja, na kateri se poskušata izogniti alžirskim gverilcem, francoski vojski in Mohamedovim sorodnikom.
Uvodoma je očitno, da sta si Daru in Mohamed zelo različna, da imata različne izkušnje in vrednote, vendar pa ju skupna pot prisili, da začneta graditi pristen, če že ne prijateljski odnos. In prav to postane srčika filma, ki skozi razvoj njunega odnosa pokaže bistvo univerzalnega konflikta med domačini in kolonialisti. Bliže ko sta Daru in Mohamed žandarmeriji, bolj jasni postajajo njuni razlogi za pot, prav tako pa postajajo vse bolj trdne njune odločitve, čeravno nasprotne in drug drugemu težko dojemljive.
Režiser je Camusevi zgodbi sledil le deloma, predvsem v karakterizaciji likov, ki ji je dal prednost pred natančnejšim razčlenjevanjem dotičnega političnega konflikta. Na tak način je zgodbi dodal univerzalnejšo kvaliteto in poudaril dejstvo, da so razlogi za vojne vsakič drugačni, vendar so lahko izkušnje ljudi, ne glede na mesto in čas dogajanja, zelo podobne. Oelhoffen ob zaključku ne ponudi instant rešitev in ostane do konca osredotočen na intimni svet svojih likov. Oba sledita Camusevim idejam – Daru konceptu o prevzemanju nesmisla življenja nase, Mohamed pa ideji, da mora tisti, ki vzame življenje drugemu, zastaviti lastno. Oba torej iščeta »tisto nekaj« onkraj upanja in obupa, vsak na svoj, kulturno in družbeno pogojen način.
