Uvodna opazka naj bi Geldofu »ušla« po kakšnih sedmih urah londonskega koncerta, ko je preverjal vzdušje dobrodelnosti in ugotovil, da ga je le za dober milijon funtov. Najsi je uporabil kletvico ali ne (za ugibanja je kriv tudi njegov irski akcent), po opozorilu, da dobrodelnost še ni zajela sape, so se številke hitreje zavrtele in dosegle povprečno 300 funtov na sekundo in pristale pri skoraj 50 milijonih. Mesec prej so v beograjski inačici dobrodelnega koncerta za Afriko na stadionu Crvene zvezde jugoslovanski glasbeniki zbrali okoli 450.000 dolarjev ter se s pesmijo »Za milion godina« vključili v globalni Live Aid, potem ko so njihovemu poleg Jugoslovanov prisluhnili samo še Čehoslovaki in Kubanci. Bilo pa bi seveda nenavadno, če v tej estradni pomoči Afriki glavne vloge ne bi prevzeli Američani in tako nam iz istega leta 1985 v ušesih odzvanja Mi smo svet (»We are the World«), ki sta jo podpisala Michael Jackson in Lionel Richie in je navrgla več kot 60 milijonov dolarjev.

Estradno zanimanje za humanitarno vprašanje je tako dobilo domovinsko pravico v marsikateri državi, prednjačijo pa vendarle ZDA, kjer se tovrstnemu poslanstvu predajajo mnogi znani igralci. Seznam je dolg, vprašanj, ali se v njihovi senci tisti, ki so dejansko zadolženi (in izvoljeni) za dobrobit človeštva, preprosto izmikajo svojemu delu, pa vedno več. Kopičijo se vsaj zadnjih deset let, potem ko so ob dvajseti obletnici Live Aida pred srečanjem voditeljev osmerice najrazvitejših držav (G8) v škotskem Gleneaglesu organizirali serijo dobrodelnih koncertov ter na njih agitirali za odpravo revščine in odpis dolgov najrevnejšim državam. Spoznanje, da naivna ideja, kako denar rešuje vse probleme, etiopskemu prebivalstvu v drugi polovici osemdesetih let ni kaj prida pomagala, je do takrat dobivalo še druge konotacije. Namreč, da Geldof s projektom Live 8 bolj skrbi za svojo usahlo kariero, sodelujoči glasbeniki z milijoni na svojih računih pa da so eklatanten primer hipokrizije. Bono, s katerim sta združila sile pri omenjenem projektu, je na kritike odgovarjal, da niso bolezni in lakota problem Afrike, ampak korupcija, zaradi česar bi morale zgolj tuje človekoljubne organizacije odločati, kako deliti pomoč. Dodal je še, da pa je vendarle bolje, če se nekaj pomoči razlije v roke nepridipravov, kot da bi jo zaradi možne kraje preprosto ukinili. Počelo, ki so se ga že pred stoletji oklepali misijonarji, namreč da je bolje storiti nekaj kot nič, čeprav imajo dobronamerna dejanja lahko na koncu katastrofalne posledice.

Tri desetletja po zvezdniškem poskusu reševanja Afrike imajo ta prizadevanja tudi na črni celini klavrne rezultate. V veliki meri so prispevala tudi k razraščanju stereotipa o mračni (ne črni) celini z milijardo prebivalcev, ki ne znajo poskrbeti zase in vseskozi iščejo tujo pomoč. Ta podoba zagotovo zavira prave investicije, odvrača turiste, privlači pa samozvane odrešenike, ki škodljivo podobo obnavljajo. To se je zgodilo tudi s četrto obnovitvijo pesmi, za katero je sam Geldof rekel, da sodi med najslabše, kar jih pozna, njegovo »Do They Know It's Christmas«. Lansirana ob lanski trideseti obletnici nastanka je v novi izvedbi številnih glasbenikov opozorila na ebolo v zahodni Afriki na način, ki je celotno celino v preostalem svetu priklical v spomin kot njegov najbolj zavržen del.

V reminiscenci ostarelih rokerjev, ki jo pomagajo ohranjati estradniki novega kova, ki jim je realni svet podobno tuj kot živa glasba, ni prostora za spoznanje, da se je Afrika iz osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja drastično spremenila. Mariéme Jamme, podjetnica in aktivistka senegalskega porekla, ki deluje v Veliki Britaniji, je že leta 2010 v odprtem pismu Bobu Geldofu in Bonu zapisala, da so Afričani v diaspori dozoreli, na svoji celini pa se dramatično spremenili. »Trdo delajo v Afriki in zunaj nje in vama sporočajo, da vaju za konstruktivno razpravo o razvoju celine ne potrebujejo za krmilom. Afrika potrebuje partnerje in ne gospodarje. Čas je, da se umakneta v zaodrje in dopustita Afričanom sprejemati lastne odločitve o svoji prihodnosti,« jima je položila na dušo in s tem opozorila na mnogokrat spregledan problem estradnega človekoljubja. Zvezdniki namreč plenijo medijsko pozornost, pri tem pa se izgubijo kritični glasovi s samega črnega kontinenta. In tako na splošno zunaj njega malokdo sploh ve, k čemu stremi tamkajšnje prebivalstvo in kakšno pomoč sploh želi. Razgubi se tudi dejstvo, da imamo opravka s 54 zelo različnimi državami, begunska kriza, dejansko omejena na par njih, pa je na belski celini že povzročila, da vse, kar je temno, pomeni hudo grožnjo.