Sklenjeni dogovor o iranskem jedrskem vprašanju prinaša v vojno potopljenemu Bližnjemu vzhodu vsaj malo olajšanja. Podpisi zunanjih ministrov šestih velikih sil in iranskega šefa diplomacije na 80-stranskem dogovoru predstavljajo geopolitični tektonski premik, ki sicer območja med Rdečim morjem in Levantom ne bo nemudoma spremenil v oazo miru in sožitja. Zato so interesi velikih sil in Irana tako v Siriji, Jemnu, postrevolucionarnem trojčku Egiptu, Libiji in Tuniziji ter pri izraelsko-palestinskem vprašanju preprosto preveč različni. A spregledati ne gre, da sta sedaj »veliki satan« in »država osi zla« iz sovražnega odnosa dokončno prešla v sfero sodelovanja. Za popolnoma spodletelo ameriško zunanjo politiko na Bližnjem vzhodu in v srednji Aziji je to dobra novica. Iran lahko namreč s svojim vplivom krepko pripomore k stabilizaciji dveh spodletelih ameriških vojaških avantur – Iraka in Afganistana, prav tako pa lahko kot enakovreden partner za skupno diplomatsko mizo pripomore k iskanju rešitev v drugih kriznih žariščih.

Varnostnopolitični razlogi so predstavljali glavno spodbudo za dosego kompromisa. Še posebej je to veljalo za ZDA, kjer si administracija ni želela, da bi večkratna nakazana možnost izraelskega napada na iranske jedrske obrate Bližnji vzhod potisnila v širši regionalni spopad. Obama želi, da dogovor uspe. Zato je pripravljen uporabiti tudi predsedniški veto, če bi sporazum poskušali torpedirati v kongresu. S to napovedjo je preventivno že preprečil grožnjo zavrnitve dogovora, ki bo nedvomno prihajala iz največjega ameriškega zaveznika na Bližnjem vzhodu. Izraelski premier Benjamin Netanjahu bo namreč poskušal prepričati dve tretjini kongresnikov in senatorjev, da je Obama z »napako zgodovinskih razsežnosti« ogrozil tako izraelsko kot ameriško nacionalno varnost. Regionalna prevlada Izraela bo z vnovič vstalim iranskim feniksom dobila resnega tekmeca.

Pomisleki, da se Iran ne bo držal dogovora, bi morali biti odveč. Islamska republika se želi dokazati kot odgovorna članica mednarodne skupnosti v naglo varnostno spreminjajoči se regiji. S padcem sankcij, vrnitvijo v tujini zamrznjenega denarja v državo in pohodom na mednarodne (energetske) trge se tej islamski republiki prav tako obeta močan gospodarski razcvet. Zaradi boljših življenjskih razmer in večjega zaupanja utegne pozitivna dividenda doleteti tudi vodstvo države. Z normalizacijo odnosov z Zahodom islamska ureditev torej ne bo izginila, več kisika pa bo zagotovo dobila polovica prebivalstva, mladi do 35. leta, ki so se v minulih letih vse bolj odtujevali od režima svojih staršev.

Jedrski sporazum ponuja obilo priložnosti za nove začetke. Vredno bi jih bilo izkoristiti. Alternativa je namreč pogubna.