Torej, zdaj že vsi veste, da je SDS ustanovila vlado v senci. Torej je imenovala skupino ljudi, ki so, prosto po SSKJ, razmeroma zatemnjeni, saj se senčijo za osvetljenim neprosojnim telesom. Saj vsi veste, kdo je tukaj osvetljeno, neprosojno telo. Obsijano z rumenim soncem? Ni treba z imeni, kajne?

Druga definicija. Temnejše mesto na fotografiji. Torej je vlada v senci, spet prosto po SSKJ, skupina ljudi, ki se jih zaradi (preveč) osvetljenega telesa skorajda ne vidi na fotografiji, tako so zatemnjeni.

Tretja definicija v SSKJ. V obrisih vidna postava. Torej je vlada v senci zgolj obris nečesa bolj resnega.

Četrta definicija. Območje, v katerem je zaradi ovire sprejem elektromagnetnih valov, zlasti televizijskih, oslabljen. Hudiča, zdaj vstopamo že v svet čiste žlehtnobe. Torej je vlada v senci skupina ljudi na nekem območju, kjer še televizije nimajo. Tudi Nove ne.

Peta definicija. Kar kaže, izraža neprijetno čustvo, duševno stanje. Pa dobro, ne more zdaj SSKJ čisto normalnih ljudi spreminjati v neke čudake v neprijetnem duševnem stanju. Ali pač.

Šesta definicija (zdaj se mi senčniki, ki »ščitijo pred premočno svetlobo« – da, uganili ste, SSKJ) že smilijo. Takole gre: zelo majhna količina, množica. Drži. Ni treba komentirati.

Sedma definicija je doslej najhujša za nesrečnike v senci. Kar je po kvaliteti zelo malo podobno primerjanemu. Pa saj ni važno, ali se primerjajo tile v senci s prej omenjenim in neimenovanim osvetljenim ali pa z vlado na soncu, definicija je za njih naravnost pogubna. Po kvaliteti so zelo malo podobni primerjanemu! Še enkrat? Po kvaliteti... ne, dovolj mučenja Andreja Širclja, Vinka Gorenaka, Milana Zvera, Andreja Vizjaka, Romane Tomc, Boruta Rončevića, Vaska Simonitija, Aleša Hojsa, Zvonka Černača, Matjaža Kočarja, Boža Predaliča, Fidela Krupića, Alenke Forte in Mira Petka. In seveda Sončnega kralja, neimenovanega Ivana.

Si predstavljate? Po definiciji Slovarja slovenskega knjižnega jezika tile mandeljci (in ena gospa) stalno stojijo na neki temni, temni ploskvi za svojim osvetljenim božanstvom, še fotografu jih ne uspe ujeti, tako nejasni so, ne morejo gledati televizije, so v nekem čudnem duševnem stanju in kar je najhuje, pa da ponovimo še četrtič – njihova kvaliteta je hudo vprašljiva. In malo jih je.

In potem berem, da je Dimitrij Rupel, človek za vse čase, vse režime, vse stranke, vse resorje, hudo užaljen, ker ga Veliko Sonce ni izbralo, da bi lahko uživalo v njegovi senci. Lahko je še tako sencoljuben (ki dobro uspeva na senčnih krajih), za med skupino ljudi vprašljive kakovosti, ki ne morejo gledati televizije, ni bil primeren. Ok, dobro, zdaj razumemo njegov jok. Še za med skupino ljudi slabše kvalitete v temnem prostoru, ki ga ne zazna fotoaparat in kjer nimajo televizijskega signala, ni bil dober. Mogoče bi pa poskusil z vlado na soncu. Ali pa vsaj za začetek na Sončni upravi. Sodeč po rdeči barvi obraza na zadnjih njegovih nastopih na televiziji gospod Rupel ni preživel veliko časa v senci. Ali ne ve, da sonce škodi?