Lutkovno gledališče Ljubljana (LGL) v svojem skladišču in nedavno odprtem Lutkovnem muzeju hrani več tisoč lutk, saj v vsaki predstavi zaigrajo nove figure, ki jih snujejo v tamkajšnji delavnici. »Mi pravzaprav izdelujemo igralce,« pravi Zoran Srdić, vodja delavnice z nazivom oblikovalec lutk kipar, ki pojasni še, da lutkovna gledališča dajejo vse večji pomen tudi sami izdelavi, saj je »lutka artefakt, ki ostane po predstavi«. V zadnjem desetletju je na tem področju tako opazen precejšen razvoj.
Ne oblečejo česar koli
Vsak tip lutke ima svoje zakonitosti izdelave, a vselej se proces prične pri avtorju likovne podobe, ki v sodelovanju z režiserjem pripravi skice. Obenem morata ta dva glavna ustvarjalca predstave izdelovalcem podati informacije, kakšna je pravzaprav zgodba, kaj lutke najbolj izražajo, iz katerega materiala naj bodo, predvsem pa, kako se bodo na odru gibale. Na tej podlagi se oblikujejo tehnološke risbe, ki med drugim predvidijo, kje bo potrebna obtežitev ali katero vodilo je najprimernejše. Lutka mora biti seveda čim lažja, saj so animatorji na vajah obremenjeni tudi po več ur zapored.
Svoje znanje k oblikovanju primakne še kipar, za videz lutk, saj je ta prav tako pomemben kot funkcionalnost, svoje pa dodajo še likovnik, frizerka in šivilja. »Lutkovni medij ima povsod svoje zahteve, tudi pri kostumografiji. Obleke lutk morajo biti sešite pri sklepih, okrog bokov nekoliko širše, predvsem pa izdelane iz lahkotnega blaga, da ne ovirajo gibanja lutke,« razkriva vodja delavnice.
Na oder z dvojnikom
V delavnici proces izdelave zaženejo približno pol leta pred premiero, ob spektakelskih predstavah pa tudi leto poprej. Denimo za predstavo Živalska farma je bilo treba zasnovati več kot sto lutk. Kot pojasnjuje Zoran Srdić, pa nemalokrat ena figura potrebuje tudi po več kopij. »Lutka se mora včasih zelo hitro pojaviti na različnih mestih oziroma ravneh, s katerih se marionete upravljajo, a ker z eno to ne bi bilo mogoče, ji naredimo dvojnika. Podobno je tudi v primerih, ko lutka nosi različne rekvizite, ki jih je nemogoče nanjo navezati zgolj za en prizor.« Tako bo v nastajajoči marionetni predstavi Mojca Pokrajculja v režiji in likovni zasnovi Eke Vogelnik nastopila Mojčina dvojnica z metlo.
Nenehno je torej potrebna dobra komunikacija med avtorsko in delavniško ekipo: »Sama sem izdelala že kar nekaj marionet, zato razumem, kakšen je proces in kje se lahko pojavijo težave, a pri izdelavi ne morem doseči takšne ravni kot zaposleni v delavnici. Zato je zame zelo pomembno, da imam v tem pogledu kakovostno in profesionalno podporo.«
Nenehno nove zahteve
V Sloveniji ne obstaja šola za izdelovalce lutk, veščine te obrti prehajajo skozi prakso. Tradicionalno lutkovno znanje je sicer klasificirano, zato vsak v tej stroki ve, da mora obešena lutka težo nositi v medenici in nogah, saj bo sicer opletala, vendar se vseskozi pojavljajo nove zahteve, zaradi česar je potreben nenehen razvoj. Včasih se testira še neuporabljene materiale, kot na primer silikon v predstavi Alica v Čudežni deželi, režiserji pa želijo lutkam omogočati tudi vse bolj raznoliko gibanje. Za predstavo Mojca Pokrajculja bodo tako v delavnici LGL ustvarili poseben mehanizem, zaradi katerega bo namizni lutki lisici, ki jo bodo vodili kar trije animatorji, opletal rep. Za prihajajočo predstavo Žabe so žabe pa so ob pomoči organizacije Poti-poti razvili animatronično vodene ploske lutke, ki jih ne bodo upravljali animatorji, ampak program. Lutke bodo kot del scenske postavitve animirane na posebej za to predstavo razviti valjasti konstrukciji, ki deluje kot glavni scenski element ter paravan. »Radi bi bolj razvijali tudi sisteme, ki bi lutko vodili neodvisno od igralcev, vendar bo živa sila animatorjev tudi v prihodnje še vedno primarna, saj sicer to ne bi bilo več gledališče, ampak sejem elektrotehnike,« razmišlja Zoran Srdić.
Znanje, ki ga potrebujejo oblikovalci lutk, mora biti tako precej široko. »Za snovanje sistema vzvodov pri marioneti ne škodi poznavanje statike in mehanike. Sicer pa moramo včasih uporabiti vse, od znanja 3D-tiskanja do avtomehanike. Lutke Silvana Omerzuja, ki povezujejo pot med gledališčem in Lutkovnim muzejem, imajo vgrajen elektromotor avtomobilskih brisalnikov.«
Ogromen spekter znanj
Srdić je prepričan, da je lastna delavnica izdelave lutk za LGL vsekakor privilegij. »Drugje po Evropi in svetu je to razmeroma sivo področje. Ne želim se hvaliti, ampak mislim tudi, da smo ena izmed boljših delavnic v Evropi, saj obvladamo ogromen spekter različnih lutkovnih tehnik in njihovih izdelav.« V LGL so vodili tudi evropski projekt izmenjave lutkovnih znanj, v zadnjih letih pa prek ustvarjalnih delavnic izobražujejo še širšo javnost.
Seveda je delavnica pripravna tudi za popravila, saj se kadar koli lahko kaj strga ali odlomi. Sapramiška, ki je presegla že 1700 ponovitev, pa je dobila kar nove lutke, a je pri rekonstrukciji vselej treba težiti k temu, da so replike čim sorodnejše originalu. Koliko ponovitev preživi lutka, je odvisno predvsem od materiala, kajti les je na primer precej vzdržljivejši kot pena.
