Danes je radikalna in eksplicitna telesna umetnost oziroma »body art« nekaj povsem običajnega v svetu umetnosti. Prikazujejo jo tako muzeji in festivali kot zasebne galerije. Pri nas se je preboj tovrstnih neposrednih praks, ki temeljijo na živih akcijah brez posrednika v obliki umetniškega medija, zgodil v sredini 90. let, ko je v Galeriji Kapelica gostovala vrsta radikalnih performerjev. In tudi pri nas se je publika tega, z občasnimi škandali in moraliziranji, sčasoma nekako privadila.
Mnogo več neodobravanja in protestov pa so bili deležni pionirji telesne umetnosti, ki se je začela razvijati v zgodnjih 60. letih prejšnjega stoletja (zlasti) v zahodni Evropi in v ZDA. Njeni ustvarjalci, ki so se naslonili na tradicijo zgodovinskih avantgard, so bili odločni, da se uprejo rigidnemu likovnemu akademizmu povojnega sveta. Razstava Moje telo je dogodek, ki je do 23. avgusta na ogled v dunajskem muzeju MUMOK, se prvenstveno osredotoča na avtohtono in samoniklo lokalno različico performativnih in radikalnih praks, ki jo danes poznamo pod imenom dunajski akcionizem. Skupina poetov in likovnih umetnikov z Dunaja je tedaj povzročila pretrese, ki so pogosto vznejevoljili publiko. Njihov pojav sovpada z razmahom kontrakulture, ki je v slabem desetletju odločno spremenila družbo in kulturo zahodnega sveta. Obenem pa razstava primerjalno prikaže tudi prakse umetnikov iz drugih kulturnih okolij, ki so sočasno in kasneje ustvarjali v mediju performansa.
Obsežna dokumentacija
Med letoma 1954 in 1959 je na Dunaju delovala skupina piscev in poetov z imenom Wiener Gruppe, ki je s svojimi odprtimi literarnimi večeri zavestno kršila kodekse tedanje literature. Njihovi nastopi so bili neposredni, nenačrtovani, intuitivni in za mnoge šokantni. Nekaj let kasneje so jim sledili tudi vizualni umetniki, kot so Rudolf Schwarzkogler, Hermann Nitsch, Günter Brus in Otto Muehl, ki so začeli širiti polje slikarstva. Dunajski akcionisti so ustvarjalni proces pretvorili v dogodek, ki je bil enako (ali še bolj) pomemben kot končni rezultat. Umetniško delo je postala akcija slikanja in ne slika sama. Ker pa te enkratne oblike ustvarjanja ni mogoče poustvariti, je celotna pričujoča razstava sestavljena iz dokumentov, videoposnetkov in fotografij, ki so (kasneje) postali umetniška dela.
Razstava je zato pregledna in didaktična. Zastavljena je kronološko, hkrati pa je sleherno delo v pripadajoči razstavni knjižici podrobno opisano in postavljeno v kontekst prostora in časa. Publika je tako soočena z mnoštvom fotografij, projekcij in televizijskih zaslonov, kjer se v izvorni dolžini predvajajo posnetki akcij, zato je celotno vsebino razstave praktično nemogoče užiti v celoti. Vsaj ne v enem dnevu. Na začetku so predstavljene fotografije najzgodnejših performansov dunajskih akcionistov, ki pa že nakazujejo izdelano ikonografijo kasnejših, bolj znanih akcij. Prikazan je morda najbolj razvpit performans Güntherja Brusa Dunajski sprehod (1965), kjer se je namazan z belo in črno barvo sprehajal po središču mesta, vse dokler ga ni ustavila policija in mu preprečila nadaljevanja. Svoje telo je preprosto spremenil v slikarsko platno. Sledijo prikazi akcij, kjer so umetniki uprizarjali kolektivne orgije golih teles, ki gomazijo v živalski krvi, iztrebkih, barvi in najrazličnejšem odpadnem materialu.
Kot kontrapunkt temu dogajanju je na ogled posnetek prve zabeležene akcije ameriške feministke Carolee Schneemann z naslovom Meseni užitek (1964), kjer osem igralk in igralcev uprizarja ekscesno in erotično slavljenje užitkov (skoraj) golih teles. Kustosi razstave so hvalevredno decentralizirali njeno vsebino in obenem predstavili avtorje, ki so delovali onkraj centrov moči zahodnega sveta, kot sta Poljakinja Natalia LL in Beograjčan Neša Paripović.
Upiranje družbenim normam
Ideje in sporočila na razstavi predstavljenih umetnikov, najsi bodo z Zahoda ali Vzhoda, pa imajo določene skupne poteze. Vsi se zoperstavljajo družbenim normam in se pogosto tudi politično udejstvujejo. Njihove sicer zelo raznolike akcije med drugim provocirajo malomeščanski moralizem, slavijo osvobajajoče spolne prakse, razmišljajo o družbenem spolu ali protestirajo proti vietnamski vojni. Medtem ko so dunajski akcionisti še vedno do neke mere potopljeni v mačistično tradicijo umetnosti in v akcijah pogosto ne nastopajo sami, so nekateri njihovi sopotniki in nasledniki bolj emancipirani, neposredni in drzni. Razstava v MUMOK tako ponuja vpogled v likovne prakse, del masovne kulturne in družbene revolucije mladine, ki je zaživela ob koncu 60. let in se v 70. letih neslišno izpela ter postala marginalni prostor uporniških posameznikov.
