V Sloveniji se je kar nekaj projektov zgradilo s pomočjo denarja iz evropskega sklada za regionalni razvoj; vsaj pri dveh, Betnavi in Rimskih termah, pa se je zataknilo. Pri obeh projektih je gradbena dela na razpisu dobil velenjski Vegrad, ki ga je vodila Hilda Tovšak. Do denarja EU pa so prišli po mnenju tožilstva nezakonito. Gradbene situacije, na osnovi katerih je Vegrad ministrstvu za gospodarstvo izstavljal fiktivne račune, so se potrjevale vnaprej, na tak način pa je Vegrad, še preden so bili projekti končani, prejel denar. V primeru Rimskih term so dobili od ministrstva nakazanih 3,5 milijona evrov. Ker projekti niso bili končani v roku, bi morali denar EU vrniti. Tožilstvo je odgovornim očitalo zlorabo položaja, vpleteni pa so kazniva dejanja tudi priznali in bili obsojeni. Konkretno je Hildi Tovšak sodišče tako v zadevi Betnava kot Rimske terme prisodilo petletno zaporno kazen.
Furs z izvršbo do nezakonitega denarja
Tožilstvo je terjalo tudi vračilo protipravno pridobljene premoženjske koristi. Tako v primeru Betnave kot Rimskih term bi moralo vrnitev denarja, pridobljenega od EU z goljufijo, terjati ministrstvo za gospodarstvo, ki je denar na osnovi fiktivnih situacij tudi nakazalo na račune omenjenih družb. V primeru Betnava se je to zgodilo, v primeru Rimskih term, ki so medtem končale v stečaju, pa ne. Finančni upravi je tako aprila letos na temelju pravnomočne sodbe uspelo z davčno izvršbo zaseči 3,5 milijona evrov. Temu pa je ugovarjal stečajni upravitelj Rok Sodin, češ da bi morala država terjatev prijaviti v stečajnem postopku. Ker se to ni zgodilo, je na vrhovno sodišče vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in bil s pritožbo uspešen v delu, ki se nanaša na protipravno pridobljeno premoženjsko korist. Ta del sodbe je vrhovno sodišče zato odpravilo in postopek vrnilo v odločanje prvostopenjskemu sodišču. To pa se tožilcu Stanislavu Pintarju zdi sporno, saj ni dvoma, da so odgovorni storili kaznivo dejanje in denar pridobili z goljufijo. A po mnenju upravitelja bi morala država ob začetku stečaja prijaviti ta znesek kot pogojno navadno terjatev, ta pa bi po odločitvi okrožnega in kasneje višjega sodišča postala navadna terjatev.
Pasivno ministrstvo za gospodarstvo
Zakaj je ministrstvo za gospodarstvo v primeru Rimskih term ravnalo povsem drugače kot v primeru Betnava, kjer so odstopili od pogodbe in zahtevali vračilo denarja? Ministrstvo za gospodarstvo, ki je bilo oškodovano, namreč v tem primeru ni vložilo premoženjskopravnega zahtevka, čeprav je dolžnost vseh državnih organov, da sodelujejo v kazenskih postopkih in si prizadevajo, da je denar, ki je bil pridobljen nezakonito, tudi vrnjen. Zato je nad odločitvijo vrhovnega sodišča toliko bolj presenečen oziroma je za tožilca Pintarja celo nezakonita. »Odločanje o odvzemu premoženjske koristi je primarna dolžnost sodišča in vseh organov, odločanje o zahtevku oškodovanca pa le opcija, ki ji sodišče lahko sledi ali pa ne. In razloga, da bi se zaradi pasivnosti oškodovanca opustil odvzem protipravne premoženjske koristi, ni,« je prepričan Pintar. Po njegovem se ministrstvo takšnemu zahtevku niti ne more odpovedati, saj lahko to predlaga le tožilec. Zato predlaga ponovno zaslišanje tedanje ministrice za gospodarstvo Darje Radič, skrbnika pogodbe Darka Sajka in še nekaterih drugih, ki bi pojasnili ali predložili dogovor o morebitni kompenzaciji, odločitev o opustitvi zahtevka za vrnitev sredstev ter razloge za drugačno odločitev kot v primeru Betnava.