Vinska klet na Dobrovem v Goriških brdih je največja vinska klet v Sloveniji. Graditi so jo začeli leta 1955, dve leti pozneje pa so v njej že prevzeli prvi pridelek. Že takrat je vinska klet, ki je še danes v stoodstotni lasti zadružnikov, lahko hranila 4,4 milijona litrov vina. Prostornina kleti se je vseskozi povečevala do današnje zmogljivosti 18 milijonov litrov. »To je bila realna številka v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, pred pojavom zasebnih vinarjev. Takrat je bilo v zadrugi več kot tisoč kooperantov oziroma zadružnikov, danes jih je le še dobrih 400. Pokrivali smo 1500 hektarjev vinogradov, danes le še slabih tisoč. Takrat je prišlo v klet praktično vse briško grozdje in vse vino se je prodalo,« pove Ribolica, ki je v vinski kleti zaposlen od leta 1992.
O kakšnih številkah govorimo?V osemdesetih je prišlo v zadrugo tudi od 13 do 14 milijonov kilogramov grozdja, kar pomeni, da smo pridelali okoli 11 milijonov litrov vina. To so bili časi, ko je bila pridelava velika, a velik je bil tudi jugoslovanski trg. Takrat je bilo enostavno prodati vino. Kmalu po razpadu nekdanje države se je zgodil še en »šok« za klet: miselni preskok v pridelavi vina. Pomembnejša od kvantitete je postajala kvaliteta. Takrat nam je pridelek po hektarju z 12 ali 13 ton grozdja padel na 6 ali 7 ton, torej za polovico, kar pomeni, da smo pridelali le še okoli pet milijonov litrov vina na leto. Te številke so aktualne še danes.
Je torej klet danes predimenzionirana?Sploh ne, ker v kleti potrebuješ trikratne zmogljivosti enega letnika. Vsega vina namreč ne prodamo sproti. Je pa res, da se je klet v sedemdesetih letih širila tudi zaradi visokoletečih idej o izvozu. A resnici na ljubo, bil je socializem, ko se z izvozom nihče ni resno ukvarjal, saj se je doma dosegalo bistveno boljše cene. Streznitev je prišla ob osamosvojitvi Slovenije, ko smo izgubili polovico trga. Sprva smo dali celoten pridelek na slovenski trg, kar je bilo utopično. Posledica tega sta bila padec cen in kaos na domačem trgu.
Po razpadu Jugoslavije ste se bili primorani orientirati na tuje trge. Koliko danes prodate in kam?Trenutno izvozimo 40 odstotkov pridelka. Največji trg predstavljajo ZDA, kamor izvozimo okoli 1,3 milijona steklenic. Velika večina steklenic gre prek naše blagovne znamke Avia, ki smo jo kupili od Slovenijavina, manjši del pa prek posrednikov. Izjemno stabilen je japonski trg. Japonci so tudi najboljši plačniki. Zelo se nam povečuje prodaja na kitajskem trgu, a s Kitajci moramo biti previdni. Zanje smo namreč kot pljunek v morje, zato nas lahko v vsakem trenutku nadomestijo. V Evropi pa najboljše delamo z državami Beneluksa, tudi z Anglijo in skandinavskimi državami.
Kaj pa prvi sosedje? Italije niste omenili.Italijo štejemo malodane za domači trg. Prodajo vseskozi povečujemo – sploh v Furlanijo, kamor v restavracije prodajamo odprti sauvignonasse oziroma tokaj, kot se mu je včasih reklo. Ponujamo enako ali bolj kakovostna vina, kot jih imajo sami, in to po bistveno nižji ceni. To je ključno.
Klet bržkone živi od cenejših vin. Kakšno je razmerje v prodaji med vstopno linijo oziroma linijama quercus in villa brici ter na drugi strani med višjecenovno linijo bagueri in prestižno a plus?Vsekakor živimo od litrskega programa, od najcenejših vin. Od linije bagueri, ki je izredno poceni glede na kakovost – v trgovini stane okoli 10 evrov –, ne moremo živeti, saj so količine zanemarljive. Za to linijo napolnimo vsega 150.000 steklenic, še 8000 steklenic pa za a plus, ki je naše najboljše vino. To sta liniji za ustvarjanje imidža. Linija villa brici ali quercus že omogoča zaslužek. Sem sodijo tudi vsa cenejša peneča vina. Skratka, živimo od vin, ki stanejo do šest evrov. To je trenutna realnost.
Kaj pa vina, ki jih pakirate le za ameriški trg?V Ameriki imamo različne linije; cenejša vina se prodajajo po pet ali šest dolarjev, višji rang pa predstavlja linija colliano in je po kvaliteti primerljiva z linijo krasno, ki jo polnimo samo za gostinske obrate – torej nekje med quercusom in baguerijem.
Prej ste omenili peneča vina. Marsikdo ne ve, da ste v Brdih pridelovali penino že v sedemdesetih letih.S peninami se je začel ukvarjati tedanji direktor kleti, zdaj že pokojni Zvonimir Simčič, ki je kasneje spravil penine pod blagovno znamko Medot. V sedemdesetih letih smo bili takoj za radgonsko kletjo. Začeli smo s penečo rebulo in barbero. Obe smo delali po charmat oziroma tankovski metodi. Danes je trg penečih vin tisti, ki se najhitreje širi. Vse drugo teče zelo počasi.
Hitro menda po grlih teče tudi najnovejša pridobitev, zvrst štorija, ki jo polnite za potrebe televizijske serije Ena žlahtna štorija.To je posebna zgodba. Napolnili smo 10.000 steklenic bele štorije in prav toliko steklenic rdeče. Po kakovosti je zvrst malo pod ravnjo quercusa. Je pa to uspešno vino, ker je uspešna tudi nadaljevanka. Pa še neverjetna reklama za Brda se dela.
Pred časom ste trgu ponudili tudi vino motnik, pri katerem ste podpisani kot avtor. Gre za najdražje vino iz vaše kleti, ki stane 30 evrov. Za kakšno vino pravzaprav gre?Ideja za motnik se mi je utrnila med prebiranjem knjige Rebula nekoč in danes avtorice Tanje Gomiršek. V enem od zapisov je pisalo, da so imeli v zgornjih Brdih sorto, ki so jo imenovali črna rebula. To je bila pokalca ali po italijansko schioppettino, ki je edina avtohtona rdeča briška sorta. Pokalco so pridelovali na poseben način: avgusta so stare sode zadimili, in sicer tako, da so pod sodom zakurili zdravilna zelišča in dim ulovili v prazen sod. To so dvakrat ali trikrat ponovili. Septembra so pokalco potrgali, po maceraciji pa so mlado vino zlili v z dimom napolnjen sod in ga odprli šele spomladi. Mislim, da so to počeli zaradi razkuževanja sodov. Morda so dimili tudi zaradi konzervansa, saj v zapisih žveplo ni bilo omenjeno. Je pa bila omenjena češnjeva smola. Tudi s tem smo poskusili, a je imelo vino preveč okusa po smoli, zato smo jo opustili in vinu raje dodali žveplo. V času prvih poskusov z motnikom so postajala čedalje bolj priljubljena tudi macerirana bela vina, zato smo se odločili, da namesto pokalce uporabimo rebulo in jo pustimo ležati na tropinah 10 mesecev. Po barvi motnik sicer ni oranžno vino – ker ni oksidirano –, je pa po filozofiji.
Kakšno je tveganje kleti Brda, če vaša vina šef Agrokorja Ivica Todorić pomeče iz Mercatorjevih trgovin in jih nadomesti z na primer hrvaškimi vini znamk Belje in Laguna?V prejšnjih letih smo bili zelo navezani na Mercator, ki je bil naš največji kupec. V zadnjem času pa navezujemo stike predvsem s Sparom, Tušem in Hoferjem. Slovenski trg skušamo namreč čim bolj enakomerno razdeliti med štiri največje trgovce. Prav zaradi morebitnih težav, ki ste jih omenili. Todorić bo namreč prej ali slej začel dajati prednost hrvaškim izdelkom. Namere kaže z mesninami Pika Vrbovec, ki so že povsod. Podobno se bo bržkone zgodilo tudi z vinom.
Kaj pa, če bi se recimo prodali Agrokorju ali komu drugemu?Kot zadruga se ne moremo.
Bi pa lahko kupili koprsko ali vipavsko klet, s čimer bi bili še bolj konkurenčni na velikih trgih.O tem se je resda razmišljalo, vendar problem predstavljajo predvsem lastniške strukture v obeh kleteh. Zlasti glede izvoza pa bi bilo to vsekakor smiselno. Marsikdo ne verjame, ampak Slovenija kot vinska destinacija v svetu ne obstaja. Že v Veroni nas skorajda ne poznajo, kaj šele na Kitajskem.
Menda imate še vedno sila pester arhiv. Je naprodaj?Je. Najstarejša steklenica je rebula letnik 1957, ki sovpada z odprtjem kleti. V odlični kondiciji so merloti iz obdobja med letoma 1965 in 1968. Najdražje vino je merlot letnik 1966, ki stane 122 evrov. A govorimo o količini nekaj sto steklenic. Tudi bela vina od leta 1978 naprej so zanimiva. A pri arhivskih vinih je kot pri ljudeh: dokler si mlad, si lep, z napeto kožo, zato te vsi radi pogledajo. Ko si star, pa moraš pokazati kaj drugega – šarmantnost, modrost, znanje.
