To so pač fakti. Kot je, prav tako, dejstvo, da prav nikomur v BiH ne bi padlo na pamet obmetavati visokega predstavnika države, ki je doslej v neštetih primerih pokazala veliko naklonjenost tej multinacionalni državi, sestavljeni iz treh nesestavljivih enot. Zakaj bi iz množice metal na Pahorja kar koli, ko pa je vsakemu Bosancu jasno, da bodo težko našli bolj naklonjene države Bosni kot razviti državi in članici EU, kot je Slovenija. Dokazi:

– Pred slabimi 23 leti je Slovenija izbrisala s seznama prebivalcev 25.671 Neslovencev, večinoma Bosancev, in jim odvzela čisto vse pravice, jih oropala imetja in dostojanstva. Od takrat do nedavnega si je Slovenija, tudi po sodni poti, prizadevala popraviti to kruto, nečloveško dejanje doslej nerazkritih nepridipravov in si je oddahnila, ko je sodišče v Strasbourgu, pod velikim pritiskom iz Ljubljane, končno razsodilo, da je bil izbris nezakonit in da izbrisanim pripada odškodnina. 300 ali 400 evrov za 20 let izbrisa? Ni važno, se bomo že dogovorili, ljudje smo, a ne?

– Slovenija je dvajset let uporabljala vse možne, legalne in nelegalne poti, da bi nekdanjim bosanskim varčevalcem Ljubljanske banke, 165.000 jih je menda, zagotovila dostop do njihovih piškavih privarčevanih nemških marčic in švicarčkov. Čeprav so se na sodišču v Strasbourgu slovenskim ostrim zahtevam vseskozi upirali, so nazadnje popustili in bosanskim varčevalcem bo slovenska država končno lahko vrnila nekoč nekje izgubljena privarčevana sredstva.

– Slovenska država z vsemi moralnimi sredstvi že 20 let preganja vse tiste pohlepne slovenske delodajalce, ki, če je treba, do zadnje kaplje potu in krvi (ne svoje), izkoriščajo bosanske delavce in jim na koncu ne plačajo niti beliča.

Iz vsega tega je razvidno, da leteči kamni nad Pahorjevo glavo niti pod razno niso bili namenjeni njemu, ampak je bil predsednik zgolj kolateralna škoda dveh protokolarnih nerodnosti; z Vučićem bi morala z roko v roko iti Bill Clinton in nizozemski zunanji minister, predstavnika držav, ki se ju v Srebrenici spominjajo z nostalgijo, saj sta pogumno pokleknili pred Mladićem, Pahor pa bi moral iti vsaj 200 metrov za Vučićem, pa so ga rinili zraven, ker dobro govori srbohrvaško. Ob naslednji obletnici bodo te pomanjkljivosti odpravili.