Z vsakim udarcem, s katerim se je v zadnji igri bližal tretjemu naslovu v Wimbledonu, je iz njega vrelo več emocij. Te so bile deloma uperjene proti gledalcem, deloma pa posledica spoznanja, da je uspešno prebrodil razočaranje po enem najtežjih porazov v karieri, ko ga je v finalu Roland Garrosa ugnal Švicar Stanislas Wawrinka. Krik, ki je iz njegovih ust prišel po osvojeni predzadnji točki, ko je zadel zadnjo črto teniškega igrišča, je bil krik nadvlade. Novak Đoković je z osvojenim devetim grand slamom na sveti wimbledonski travi le potrdil, da mu trenutno v teniški karavani ni enakega.
Srbovemu podvigu daje posebno noto dejstvo, da praktično vsak obračun na najbolj cenjenem teniškem turnirju na svetu igra v gosteh. Ni skrivnost, da mu angleško občinstvo ni najbolj naklonjeno, kar še posebej do izraza pride v trenutkih, ko se zoperstavi Rogerju Federerju. Triintridesetletni Švicar si je s fenomenalnimi predstavami med kariero zgradil ogromno navijaško bazo, ki je Đoković, tudi zaradi svoje nacionalnosti, nikoli ne bo dosegel. Na začetku kariere, ko je takrat še zaradi neodkritih težav z glutenom fizično težko sledil najboljšim, ga je to motilo, danes ne. Še več – iz huronskega navijanja gledalcev na centralnem igrišču za nasprotnika je črpal motivacijo in sem ter tja ob kakšni njihovi nešportni potezi izustil sočno kletvico. Psihično je namreč tako močan, da si lahko privošči tudi kaj takšnega, brez da bi mu za trenutek padla zbranost. »Novak je dokazal, da lahko igra povsem odklopljeno od dogajanja okoli njega. Prav nič ga ne spravi več iz tira,« je potrdil sam Roger Federer, ki kljub sladkim besedam najtežje prenaša poraze ravno proti osemindvajsetletnemu Srbu. Nobena skrivnost namreč ni, da igralca vse od turnirja v Monte Carlu leta 2008, ko se je Švicar med medsebojnim obračunom proti Novakovim staršem zadrl, naj utihnejo, drug do drugega ne gojita simpatij.
Ob velikih zmagoslavjih Đoković prizna, da se v mislih pogosto vrne v preteklost, ko še ni vedel, da bo nekoč teniški as številka ena na svetu. Večkrat poudari, kako ima vztrajanje na igriščih na Kopaoniku, kjer je naredil prve teniške korake, sedaj pravi smisel in kako ni bilo enostavno zapustiti varnega družinskega zavetja že v zgodnji mladosti. A vsi dogodki, tudi vojna v njegovi domovini, so na njem pustili posledice, ki jih je uspel izkoristiti sebi v prid. Zgradili so ga v moža, ki ga iz tira ne more spraviti niti poraz v finalu Roland Garrosa, edinega turnirja velike četverice, ki mu ga še ni uspelo osvojiti. »Zaradi tega sem še vedno močno razočaran in potrt. A če sem se v vseh teh letih v teniški karavani česa naučil, je to, da moraš stvari hitro pozabiti, jih pustiti za seboj in iti z mislimi naprej. Samo na takšen način lahko ostaneš v vrhu,« razlaga Novak Đoković.
Gorečemu privržencu italijanskega nogometnega velikana AC Milan posebno moč vlivata devetmesečni sin Stefan in žena Jelena, s katero sta ravno na dan finala praznovala prvo obletnico poroke. »Ne glede na zmage ali poraze sta vedno ob meni. Težko opišem z besedami, kaj mi družina pomeni. Ko se vrnem domov, nisem več teniški igralec. Sem mož in oče. Ravnotežje med enim in drugim mi omogoča, da sem tako uspešen. Če dobro pomislim, ugotovim, da od poroke in rojstva mojega sina nisem izgubil prav veliko obračunov. Upam, da bom v tem ritmu nadaljeval čim dlje.«
Medtem ko se bo osredotočenost večine teniških igralcev sedaj preusmerila na OP ZDA, zadnji grand slam sezone, bodo Đokovićeve misli drugje. Natančneje v Cincinnatiju. ATP masters serije 1000, ki se začne 16. avgusta, je namreč edini od devetih, ki ga Srbu v svoji karieri še ni uspelo osvojiti. Če bo letos uspešen, bo postal prvi igralec v teniški zgodovini s takšnim podvigom, ki so ga poimenovali »Career Golden Masters« (zlati masters kariere). Mnogi teniški strokovnjaki poudarjajo, da bi bil omenjeni dosežek morda celo večji od kariernega grand slama, s katerim se lahko v dosedanji teniški zgodovini pohvali sedem igralcev – Fred Perry, Don Budge, Rod Laver, Roy Emerson, Andre Agassi, Roger Federer in Rafael Nadal. Če bi Novak Đoković omenjeni sedmerici dodal svoje ime in hkrati postal prvi igralec z zlatim mastersom kariere, potem ne bi bilo več nobenega dvoma, da ga bo teniška zgodovina pomnila kot enega največjih igralcev vseh časov.
