Z razširitvijo stavnih ponudb se povečujejo tudi možnosti za njihova vplačila. Še pred leti je bil večji del vplačan na prodajnih mestih, manjši prek svetovnega spleta, zdaj pa je poleg klasičnega načina (prodajna mesta) vedno več vplačil na samopostrežnih terminalih in na svetovnem spletu, tako na osebnih računalnikih kot prek tablic in mobilnih telefonov. In kakšna je starostna struktura vplačevalcev športnih stav? »Posebne starostne ločnice ni, največji delež pa jih je starih od 25 do 45 let. A v glavnem se športnih stav lotevajo vse starostne skupine. Mnogi, ki so danes starejši, pri tem izhajajo še iz generacije jugoslovanske nogometne športne napovedi. Mlajšim generacijam je bližja košarka, predvsem liga NBA,« pravi Primož Pöschl, izvršni direktor za področje iger pri Športni loteriji v Ljubljani.
Pri Športni loteriji imajo določene omejitve tudi pri vplačilih. Te znašajo 250 evrov na vplačilo posameznega listka oziroma toliko vplačila, da morebitni dobitek na listku ne presega 5000 evrov. Nogomet je za stavce najzanimivejši, eden izmed razlogov pa je, da je tudi ponudba najmnožičnejša in najpestrejša. V Sloveniji sledijo košarka, tenis, hokej in rokomet, znesek vplačil na mesečni ravni pa se razlikuje in je odvisen tudi od obsega ponudbe. »Polni dogodkov in posledično za igralce športnih stav privlačnejši so jesenski meseci od začetka septembra do sredine oktobra, nato pa spet od sredine februarja do sredine maja, ko se večinoma končujejo sezonska tekmovalna obdobja, lige. Glede na sezonsko ponudbo se razlikuje obseg vplačil, ki se giblje med 3,5 in 5,5 milijona evrov,« pojasnjuje Pöschl, pred slabimi tremi leti pa je znašal med štirimi in sedmimi milijoni evrov.
Zagrožena kazen do 250.000 evrov
Za kvote, ki so najpomembnejši del stav, so zadolženi »bookmakerji«. Ti določajo stavne kvote na osnovi razmerij moči na lestvici, predvidenih postav moštev, ranga tekmovanja, pomembnosti »nujnega« osvajanja točk (to velja predvsem pri zaključkih ligaških tekmovanj), možnosti za napredovanje v naslednji krog in podobnega, kar bi lahko pomembno vplivalo na končen rezultat nekega dogodka. »Kvote se lahko do začetka športnega dogodka tudi spreminjajo, kar pa je odvisno od razmerja vplačil tako pri nas kot v svetu, kamor imamo vpogled prek nadzorno-informacijskega sistema,« opisuje izvršni direktor. Na vprašanje, kako ugotavljajo in preprečujejo morebitne sumljive in dogovorjene tekme, Pöschl odgovarja: »Kolegi na oddelku za stave imajo vpogled v razmerja prek nadzorno-informacijskega sistema, kjer v vsakem trenutku vidijo vplačane kombinacije na določeno tekmo, kombinacijo več tekem, kar jim omogoča, da ob 'nerealnih' razmerjih vplačil ustrezno ukrepajo. Eden od ukrepov je lahko prekinitev sprejemanja vplačil na določen dogodek.«
Primer, kako lahko stavnice zaznajo sumljivo povečana vplačila na športni dogodek, potrjuje tudi afera v Montpellieru v Franciji leta 2012, ki je pred dnevi dobila sodni epilog (čeprav kazni še niso pravnomočne) in v katero sta bila vpletena tudi slovenska rokometna reprezentanta Dragan Gajić in Primož Prošt. Na rokometno tekmo Cesson – Montpellier oziroma na zaostanek gostov ob polčasu je bilo (povprečno je na tekme francoske lige vplačanih le 3000 evrov) vplačanih skoraj 105.000 evrov ob kvoti 2,9 na vodstvo Cessona ob polčasu. Večina stav je bila vplačana na dan tekme v obdobju le petnajstih minut, a ne z zneskom, večjim od sto evrov, ki še zagotavlja anonimnost. Na zatožno klop je zaradi domnevne goljufije in prirejanja izida sedlo osem rokometašev Montpelliera in osem njihovih sodelavcev (šestnajsterica je vplačala več kot 97 odstotkov vseh stav na to tekmo), kljub zahtevi tožilca za (pogojne) zaporne kazni pa ta ni doletela nobenega igralca. Izvlekli so se le z denarnimi: Mladen Bojinović bo moral plačati 30.000 evrov, Luka Karabatić 15.000, Nikola Karabatić, Dragan Gajić, Primož Prošt, Issam Tej in Samuel Honrubia po 10.000, Mickael Robin 5000 evrov, stavniški hiši FDJ pa morajo vrniti 200.000 evrov.
A poleg legalnih stavnic obstaja še veliko ilegalnih, pri katerih se obrača precej več denarja. K razcvetu ilegalnih je veliko pripomogel tudi svetovni splet, na katerem je več kot 1500 strani, ki ponujajo nezakonite igre na srečo. Ilegalne ponudnike je težko oziroma skoraj nemogoče odkriti, registrirani in skriti so v davčnih oazah, zagrožena kazen zanje pa je do 250.000 evrov. »O konkretnih številkah glede tega, ali se vedno večja prisotnost ilegalnih stavnic in stav pozna pri prometu Športne loterije, bi težko govoril. Nam pa je v veliko oviro davek od srečk, ki ga morajo igralci plačati že ob samem vplačilu stavnega listka, kar smiselno onemogoča izbor dogodkov z manjšimi kvotami, pa tudi sicer je največja ovira pri zagotavljanju konkurenčnosti na svetovnem spletu. Glede na to, da ima kar nekaj spletnih stavnic svoje strani prevedene tudi v slovenščino, se del stavnega denarja zagotovo preliva v tujino. Vsekakor bi si želeli, da bi delovali pod pogoji, ki bi nam omogočali povsem konkurenčne pogoje poslovanja, saj smo sposobni na trgu ponuditi enake vsebine, ki jih ponujajo tujci, s čemer bi del, ki gre danes prek meja, ostal v našem prostoru,« med drugim opozarja Pöschl.
Izkušnje z ilegalnimi stavnicami
Z ilegalnimi stavnicami imajo izkušnje mnogi slovenski športniki, najbolj razvpiti pa so bili primeri nogometašev in nekdanjih reprezentantov Nastje Čeha, Gorana Šukala in Ermina Rakovića. »Priznam, bil sem zasvojen z igrami na srečo. A od leta 2009 nisem odigral nobene stave več in sem obrnil nov list v svojem življenju. Ali sem s stavami več izgubil ali dobil? Izgubil,« je na sodišču leta 2012 skesano povedal Nastja Čeh, ki je zgolj novembra 2008 kar 468-krat stavil v mariborski nelegalni stavnici (vodil jo je obtoženi Kosta Turner, vanjo pa je bilo skupno vplačanih skoraj 43 milijonov evrov), skupni znesek vplačanih stav od novembra 2008 do aprila 2011 pa je presegel 2,5 milijona evrov. Poleg Čeha je prek iste ilegalne stavnice stavil tudi Ermin Raković, znesek pa naj bi dosegel skoraj 725.000 evrov. Tudi Goran Šukalo naj bi bil vpleten v delovanje omenjene ilegalne stavnice, saj mu je obtožnica očitala, da je vanjo prinašal denar nogometnih kolegov, skupno 5,5 milijona evrov. A sodišče je verjelo Šukalovemu izgovoru, da je bil odvisnik od športnih stav in da je hazardiral, ne da bi vedel, da je bilo to početje nelegalno. Namesto zahtevanih 20 mesecev zapora je bil oproščen.
Primeri kažejo na težavo, kako pri (športnih) stavah postaviti mejo med zabavo na eni in odvisnostjo na drugi strani. Čeprav vsako igranje iger na srečo še ne pomeni odvisnosti, naj bi bilo po neuradnih podatkih v Sloveniji – ne obstaja raziskava, ki bi na reprezentativnem vzorcu potrdila natančne deleže zasvojenih – več kot 10.000 patoloških igralcev iger na srečo (v to številko so vključeni tudi igralci športnih stav), problematičnih pa okoli 100.000. V Sloveniji je razmerje pri stavah med moškimi in ženskami 3:1, več kot tretjina igralcev pa mesečno porabi več kot deset evrov. »Poznamo lagodno, zabavi namenjeno igro in tisto, ki se razvije v problematično in zasvojeno igro. Ko igra ne predstavlja več zabave, užitka, temveč beg in omamljanje, način manifestiranja, kar se kaže kot izguba nadzora, govorimo o zasvojenosti,« meni Nevenka Podgornik, antropologinja in psihoterapevtka, ki vodi Nacionalni inštitut za psihoterapijo. V svoji knjigi z naslovom Ko zaigraš še zadnjo srajco je Mary Heineman, ameriška strokovnjakinja na področju odvisnosti od iger na srečo, zapisala: »Zasvojenost z igrami na srečo je najbolj zahrbtna in prikrita oblika zasvojenosti. Za neobvladljivega hazarderja so igre na srečo najboljša pot v nesrečo.«
