Da se lahko igra razvije, mora prostor dopuščati negotovost, naključja in izzive, kar ji omogoča dramatične obrate. Javni prostor, v katerem sta utemeljena urbanost in dialektika polisa, je zares javni prostor le, kadar se v njem ljudje po svobodni volji vključujejo v raznolike nekomercialne oblike mestnega življenja. Zdi se, da je v Ljubljani to kategorija, ki izginja. Tak javni prostor namreč nikakor ni samoumeven. Politični in ekonomski diskurz sta mu vedno manj naklonjena. Novi prostori Ljubljane so sprva mesto res nekoliko razprli, vendar je bil to le korak na poti h komercializaciji in operacionalizaciji javnega – dogajanje je skrbno usmerjano in tudi nadzorovano; prostori so dekorirani, nasičeni z uličnim pohištvom, količki, svetili in skulpturami, ki naj bi zagotavljali pestrost, udobje in varnost – kot jih narekuje potrošnja. Priča smo agresivni privatizaciji javnega prostora. MOL pod pretvezo urejanja javne površine, ulice in trge, vse bolj oddaja gostinskim lokalom; v Ljubljani neoliberalizmu niti ni treba pleniti javnega prostora, saj so mu ga prav tisti, katerih dolžnost je skrbeti za javno dobro, več kot voljni oddajati v najem. V tem plenjenju sodelujemo na videz prostovoljno – težko razpoznamo zahrbtnost prisile, saj radi uporno verjamemo v lastno svobodno izbiro.
Poglejmo: sedanje preoblikovanje mestnega parterja spodbuja konformizem. Vsa prizadevanja so zreducirana na navidezno udobje. Javni prostor je postal prostor uživaštva ene vrste, ki je v jedru pojav, obrnjen k posamezniku; srečevanj, ki ne bi bila vnaprej dogovorjena, ni. V hrupu in barvno svetlobnem kaosu to tudi ni mogoče. V Stari Ljubljani v neprekinjeni vrsti lokalov ni prostora, da bi se razvilo kar koli drugega kot gostinstvo, ni prostora za kar koli, kar bi si bi ljudje želeli, ne da bi za to morali plačati ali postati orodje oglaševanja. In to je v nasprotju z bistvom mesta: javni prostor je prostor družbenih stikov, socializacije in političnega dialoga (tudi rolkanja ali balinanja), in je zato strukturiran v jeziku praznine, po načelu nenareka, ki je, če povzamem Agambena, vezan na »prostor, ki ga lahko kdor koli naseli, prostor, v katerem se vsak lahko prosto giblje in kjer je dopuščena (in ne zapovedana!) prostorska bližina«. Tak prostor je agora, arhetip javnega prostora, ki omogoča vključevanje v dialogos, in to po svobodni izbiri. Ko smo v zimi 2012/2013 zavzeli mestne prostore, se je za hip zdelo, da nam bo Ljubljana končno ponudila agoro. Vendar je s Kongresnim trgom le sama sebi priskrbela sejmiščni prostor. Redko lahko uživamo prostorsko razsežnost praznega trga, saj se na njem kar naprej menjajo komercialne prireditve, ki bi svoje mesto prav lahko našle na ustreznejših prostorih zunaj središča; tam bi bila popestritev tudi v smislu komercialnih vzpodbud vsaj kratkoročno povsem dobrodošla.
Servilnost komercializaciji prav kričeče izkazuje tudi oblikovanje – od uporabe materialov do vzorcev v tlaku. Če smo ob Ljubljanici pri prenovi nabrežja konec osemdesetih še dobili nekaj finih prostorov, ki niso bili vezani na gostinske lokale (razširitev na prehodu s Cankarjevega nabrežja na Mestni trg in iztek Hribarjevega nabrežja na Tromostovje, s klopjo in fontano s pitno vodo!) in je bil meščan lahko udeležen v mestnem življenju, ne da bi moral sodelovati v blagovni menjavi, tega danes ni več. Ves prostor so zasedli gostinci. Nič čudnega torej, da se v vsesplošnem strahu pred praznim prostorom (in ta agorafobija je obenem, kako priročno, tudi ekonomsko učinkovita) pojavljajo klici k ozelenitvi Trga republike. Seveda, ozelenimo ga, a samo zato, da bomo potem lahko nanj postavili kioske in gostinske vrtove.
Mesto dolgoročno izgublja privlačnost, ki, po Barthesu, tiči prav v nedoločenosti. V skomercializiranih prostorih ni nejasnosti. Vse je predpostavljeno. Ni nobene vrzeli, ki bi ustvarjala pomensko nedoločljivost in s tem tudi možnost za fizično in pomensko odprtost. Blagovni menjavi podrejeni prostori s svojimi politično korektnimi ureditvami brišejo pomenska protislovja, so nedvoumni, saj jasno opredelijo območje dovoljenega in sprejemljivega, so torej prostori nareka, s tem pa, poleg tega, da so osiromašeni skrivnostne privlačnosti, predvsem ne dopuščajo svobode. Prenova mestnega središča sledi logiki trgovske ulice, vsak lokal zaseda svoj del javnega prostora. Si ga prisvoji. To pa lahko stori le na naš račun. S tem se prostor oži, ponekod tako zelo, da niti fizični prehodi niso več mogoči, kot na primer na Jurčičevem trgu ali Hribarjevem in Petkovškovem nabrežju. Imperativ je sedentarni potrošnik, postopač ni zaželen.