Žal je o tem potrebno pisati v pretekliku. Da bi po servisu prihajali na mrežo, več ne zanima skorajda nikogar. Tako so dvoboji na travi postali zelo podobni tistim na pesku, z dolgimi izmenjavami udarcev, le nekaj več asov jim uspe zabiti. Turnir v Wimbledonu danes na igrišču ne spominja na tistega izpred desetletja in več. Tudi zato ne, ker so travnato podlago naredili počasnejšo in je na njej odboj žogice višji kot nekoč, tudi žogice so takšne, da so bolj po meri tistih, ki udarjajo z osnovne črte, za nameček so loparji in strune poskrbeli, da je vračanje začetnega udarca lažje in tudi zato je tistih, ki si upajo na mrežo, odločno manj.
Raziskava najboljših 100 igralcev s svetovne lestvice je pokazala, da jih kar 87 odstotkov goji igro z osnovne črte, razlikujejo se v stopnji napadalnosti, le trije odstotki pa so dovolj pogumni, da gredo po servisu na mrežo. Med najboljšo deseterico ni nikogar. Izrazit predstavnik igre servis-volej je na primer Ivo Karlović, ki mu tudi zavoljo njegove višine 2,11 metra ne preostane nič drugega. Trenutno je 25. na svetu, v Wimbledonu je letos zmogel do osmine finala. Na treh zaporednih dvobojih je serviral več kot 40 asov in tako izenačil wimbledonski rekord iz leta 1991, skupno pa je v karieri zabil že 9613 asov. 36-letni Hrvat je občutno slabši na drugih podlagah, za čudežno velja njegova zmaga na peščenem igrišču v Houstonu leta 2007, sicer pa kot svoj največji uspeh pričakovano navaja četrtfinale Wimbledona iz leta 2009.
Čeprav Wimbledon ni več tako atraktiven kot nekoč, pa to množic ne ustavi. In če že ne morejo gledati igre servis-volej, jim preostanejo sveta trava in šampanjec z jagodami. Vsaj to tradicionalno ostaja kot nekoč.