Taborniško druženje in ne hujši napor
Vse skupaj se je začelo leta 2005, ko se je ekipa petih pogumnih študentov iz Maribora odpravila peš v rodno prestolnico Dolenjske. To je bil začetek z vsakim letom številčnejšega pohoda Grem domov v Novo mesto, ki ga od vsega začetka spremlja tudi kitara. Čeprav so jo pohodniki že prvo leto vzeli s seboj na pot, je nihče ni znal prav dobro igrati. Po besedah vodje projekta Nejca Šventa je ta kitara ostala nepoškodovana in jo hranijo na varnem. »Sporočilo zdaj že tradicionalnega pohoda je noro, zabavno, taborniško druženje, zdravo gibanje in zbiranje študentov iz različnih mest po končanem študijskem letu,« pojasnjuje Švent. Pravi, da študentsko življenje ljudje največkrat povezujejo z zabavami, a se v Društvu novomeških študentov trudijo organizirati tudi drugačne prepoznavne dogodke, na katerih bi se lahko študentje družili tudi malo drugače. Tako kot na pohodu Grem domov v Novo mesto. »Kljub razdalji pohod ni hudo naporen, nanj se ni treba posebej pripravljati. Gre predvsem za prijetno, lahkotno druženje, ki ga spremlja nora mladostniška energija,« pravi Švent.
Premagali vročino in nevihte s točo
Kako lepo je bilo na pohodu, navdušeno in ponosno pojasnjujeta tudi pohodnici Amela Sijarić in Žana Vidmar. Prva se je pridružila mariborski ekipi, druga pa koprski. Vidmarjeva pravi, da so se imeli fenomenalno, ves čas so spodbujali eden drugega. »Na začetku so bila sicer krizna obdobja, ko je kdo zaostajal in se je že spraševal, ali bo zmogel ali ne. Ampak rekli smo si: ekipa smo, počakali se bomo in gremo skupaj!« Pravi, da kondicija ni najpomembnejša za uspešen in varen prihod na cilj. »Vse je v glavi, potrebna je volja. Seveda so po treh dneh že močno pekli podplati, ampak rekli smo si: pozabimo na vse, kar je od pasu navzdol.« Na začetku je vročina sicer močno pritiskala, ko se je pot vila po asfaltu, po nekaj dneh (in izkušnjah desetih pohodov) pa so izbirali bližnjice, ki so jih vodile po prijetnejših gozdovih. »Tudi nevihtam in toči smo se k sreči izognili, saj smo slabo vreme ravno v pravem času prespali,« še polna doživetij svojo izkušnjo pripoveduje Vidmarjeva.
Tudi njena kolegica Sijarićeva ni skrivala navdušenja nad celotnim 125-kilometrskim popotovanjem. Sama se je na pot sicer odpravila že lani iz Ljubljane, letos pa je, da bi si še malo podaljšala dopust, izziv prestavila na Štajersko. »Na trenutke je bilo fizično naporno, a psihično zelo sproščujoče. Družili smo se, peli, se spodbujali.« Dobro so skrbeli za počitke in pravo mero spanca, a ne v udobnih hotelskih namestitvah. »Prvi dan smo spali v Ločah pod nadstreškom pri lovski koči, drugi dan na Planini nad Sevnico pod eno tamkajšnjih najstarejših lip, zadnji dan pa v Bučki ravno tako pod nadstreškom v spalnih vrečah.« Zadovoljna in kljub dolgi poti domov še vedno polna energije že nestrpno pričakuje prihodnje leto. »Če bo čas, se mogoče odpravim še iz Kopra.« Tudi Vidmarjeva odločena trdi, da tokratna dogodivščina v družabno-športnem slogu ni bila zadnja.
Načrtovana širitev po državi
Da tovrstni dogodek ni bil zadnji, trdijo tudi v Društvu novomeških študentov, kjer si želijo nekoliko povečati število udeležencev pohoda, vendar ne toliko, da potem ne bi mogli spati pri domačinih. Med potjo domov se študentje namreč spočijejo pri vaščanih, krajanih malih mest, kjer se ne vozijo z avtomobili in kjer sami lahko zavijejo zgolj in samo peš. »Odlično smo sprejeti, domačine imamo tudi mi za prijatelje, z njimi kaj popijemo in pojemo, prespimo v garažah, gostilnah in vaških domovih ter se imamo fajn,« pravi Švent, ki ne izključuje možnosti širitve prireditve po državi. »Zelo bi si želeli dolenjsko regionalno druženje razširiti na vsa slovenska študentska društva, ki bi se po končanih izpitih na primer iz Ljubljane odpravljalo domov vsako v svojo smer.«