»Srebrenica bo danes središče sveta.« Tako je bosanski dnevnik Dnevni Avaz v soboto zapisal v napovedi zaznamovanja dvajsete obletnice najhujšega zločina na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. 8372 umorov. Toliko žrtev je terjal genocid nad muslimani, ki so ga v okolici Srebrenice v Potočarih med pogromom nad civilisti sredi vojne na tleh nekdanje Jugoslavije zagrešili vojaki bosanskih Srbov. Toda ko se je Bosna včeraj zbudila, v razpravah ob jutranji kavi v ospredju razprav ni bila le sama spominska slovesnost, ampak napad na srbskega premierja Aleksandra Vučića, ki se je zgodil na njej, ko so ga domnevno nogometni huligani med poklonom srebreniškim žrtvam začeli obmetavati s predmeti, da je moral pod zaščito svojih varnostnikov zbežati s prizorišča.
V Potočarih več kot osemdeset delegacij
Več kot 80 tujih delegacij, med njimi slovenska s predsednikom Borutom Pahorjem na čelu, je v soboto prispelo v bosansko mesto z zdaj 15.000 prebivalci, ki se je iz svetovne anonimnosti prebilo na najbolj tragičen način. Prišli so jordanska kraljica, turški premier, hrvaška predsednica, črnogorski predsednik. Prišel je Bill Clinton kot posebni odposlanec ameriškega predsednika Baracka Obame. Clinton je bil na čelu ZDA v času najhujšega divjanja vojne in pod njegovo taktirko so izposlovali daytonski sporazum, s katerim je orožje potihnilo. »Ko smo ga spisali, si nismo mislili, da bo obdržal mir za dvajset let,« je v Srebrenici oziroma v bližnjih Potočarih, kjer je spominski center, za medije ocenil Clinton. Danes je daytonski sporazum na Zahodu prepoznan kot dokument, ki je končal morijo, bi pa potreboval spremembe, ker da je s svojim iskanjem ravnotežja med Bošnjaki, Hrvati in Srbi zavrl razvoj države.
Potem ko je njegovo udeležbo potrdila srbska vlada in ko je dosegla dogovor z bošnjaškimi oblastmi, je prišel tudi Vučić. Še pred prihodom je sporočil, da »ni besed, s katerimi je mogoče izraziti žalost in sožalje za žrtve ali bes in ogorčenost proti storilcem grozljivega zločina«.
V Srebrenico je prišlo 50.000 ljudi iz vseh koncev Bosne in Hercegovine in drugod, da bi se spomnili ubitih, v Potočarih prisostvovali pokopu 136 na novo najdenih žrtev ter spomnili tudi na to, da so Združeni narodi julija 1995 padli na izpitu, ker v enklavi Srebrenica kljub drugačnim obljubam niso zaščitili civilnega prebivalstva, ko so ga vozili v smrt. Združeni narodi so bili v dneh pred obletnico spet v središču pozornosti, ko je Rusija v varnostnem svetu z vetom preprečila sprejetje resolucije, s katero bi obsodili »genocid v Srebrenici«. Moskva je ocenila, da je resolucija politično motivirana, v Srbiji pa so podobno sporočili, da bi njeno sprejetje še povečalo napetosti v državi. Sporna je bila beseda genocid, ki je Srbija uradno ne uporablja za opis dogodkov. Sodišče za vojne zločine na tleh nekdanje Jugoslavije je presodilo, da se je nad Bošnjaki v Srebrenici zgodil zločin, ni pa Srbiji pripisalo odgovornosti zanj.
Muslimani spraševali, zakaj ga napadajo
Dogajanje okoli resolucije je pripomoglo k dvigu temperature v BiH. Za zdaj pa ni jasno, ali je kaj prispevalo k napadu na Vučića na dogodku, ki je zanj predstavljal precejšnje varnostno tveganje. Po navedbah njegovega kabineta so ga napadli, ko je na grobišču v Potočarih polagal cvetje. Od množice ga je ločila zaščitna ograja, toda ko je skupina ljudi začela vzklikati »Ubij četnika!«, so se strasti razvnele, proti Vučiću so poleteli kamenje in predmeti, ograja je popustila, navajajo srbski mediji in oblasti. Varnostniki so ga zaščitili tudi z dežniki in ga hitro odpeljali. Po navedbah srbskih medijev ga je v glavo zadel najmanj en kamen in izgubil je očala. Po navedbah oblasti takšnih dogodkov niso izključili in so zato v množico poslali policiste v civilu, ki so tudi posredovali.
Vučić je po vrnitvi v Beograd sklical izredno sejo vlade, potem pa na tiskovni konferenci dejal, da je prišel v Srebrenico ponudit roko sprave med Srbi in Bošnjaki ter da jo ponuja še naprej. Dejal je, da je dogodek najbolj žalosten zato, ker bi moral biti osredotočen na svojce umrlih in na njihovo žalovanje, ne pa na skupino »banditov, kakršne imamo tudi v Srbiji«. Dejal je, da je slišal muslimane, ki so napadalcem prigovarjali, da za dogodke v Srebrenici ni kriv Vučić, ki je bil tedaj generalni sekretar Srbske radikalne stranke. Predsednica Združenja mater enklav Srebrenice in Žepe Munira Subašić je dejala, da je tudi sama skušala zaščititi srbskega premirja, rekoč, da to ni bil napad na Vučića, ampak na žrtve. Po poročanju Dnevnega Avaza je dejala, da niso žvižgali le Vučiću, temveč tudi bosanskim voditeljem. Sicer pa so veliko vlogo za to, da dogodki niso bili še hujši, pripisali pomirljivim tonom voditelja islamske skupnosti v BiH Huseina Kavazovića.
Prst uperili v nogometne navijače
Srbija je Bosni in Hercegovini izročila protestno noto, bosanska stran pa je napad ostro obsodila. Beograd je zahteval aretacijo odgovornih za napad, ki je bil po njegovih ocenah dobro organiziran. Prve obtožbe so poletele proti nogometnim navijačem iz Srbije in tudi iz BiH, po poročilih pa naj bi eden od napadalcev nosil službeno akreditacijo. Za varovanje dogodka so bile zadolžene zvezne bosanske oblasti. Toda če držijo navedbe srbskega tiska, da so vedeli za napoved o udeležbi kar šeststo navijačev iz Srbije v Srebrenici, se postavlja vprašanje sodelovanja srbskih in bosanskih varnostnih služb.
Sicer pa so se dvajsete obletnice genocida v Srebrenici spomnili tudi v več drugih bosanskih in mnogih evropskih in svetovnih mestih, tudi v Ljubljani. Udeleženci verige ljudi so v rokah nosili oblačila z imeni žrtev.
