Boljšega promocijskega, medijskega in marketinškega scenarija si predsednik srbske vlade za obisk v Srebrenici preprosto ni mogel želeti. Verjetno boljšega scenarija ne bi sestavila niti najboljša piarovska ekipa. Pravzaprav je stvar še strašljivejša. Če jo pogledamo v širšem okviru, se zdi, kot da je incident v Srebrenici samo naslednji logični korak v dramaturgiji vzpona Aleksandra Vučića.

Aktualni srbski premier je od samega začetka tesno povezan z mediji. Ko je leta 1992 kot dvaindvajsetletni prostovoljec odšel na Pale, mu v roke niso potisnili puške, ampak mikrofon. Zaradi retoričnih sposobnosti in znanja tujih jezikov so nadrejeni ocenili, da bodo Vučićevi potenciali najbolje izkoriščeni v tistem delu vojne, ki se bije skozi medije. In Vučić je stvari vedno jemal smrtno resno. Kot zagrizen član Srbske radikalne stranke in desna roka Vojislava Šešlja se je v tistem obdobju med drugim proslavil tudi z izjavo, ki jo je dal za govornico v srbskem parlamentu, da bodo za vsakega ubitega Srba pobili sto muslimanov. Takšnih in podobnih izjav je za celo zbirko. Prvič je prišel na oblast v času Slobodana Miloševića in med bombardiranjem Nata postal minister za informiranje. Lastnoročno je podpiral medijski zakon, ki je predpisoval strahovite kazni za novinarje, ki se niso strinjali s politiko režima, lastnoročno je zaprl več uredništev in izbrisal z medijskega zemljevida več medijev. Po odhodu Vojislava Šešlja v Haag je postal desna roka Tomislava Nikolića, po Nikolićevi zmagi na predsedniških volitvah 2012 pa končno prvi človek v stranki in najprej podpredsednik, nato pa tudi predsednik vlade.

To je točka, ko je dokončno opustil zgodbo radikalnega nacionalizma, ga mirno razglasil za napako in postal odločen zagovornik evropske usmeritve (in isto leto dobil celo nagrado za Evropejca leta v Srbiji). Pravzaprav je od začetka politične kariere do danes zamenjal praktično vse, kar je sploh mogoče zamenjati: ideologijo, politiko, sodelavce, prijatelje, stranko in celo vrednote. Vendar nič od tega ni škodovalo njegovi karieri, nasprotno. Celo najgrozljivejše retorične eskapade, med katerimi so zgoraj omenjene besede, ki so dobesedno napovedovale Srebrenico, je v končni fazi znal prav čudežno obrniti na svoj mlin.

S prihodom na oblast se je začel sistematično pojavljati v medijih, redno obiskovati vse mogoče prireditve, zelo rad v zabavnih oddajah zapleše z zvezdami srbske estrade. Vedno je pripravljen spregovoriti o čemer koli, pa naj gre za politiko, vključno s svojimi zmotami in napakami, za privatno življenje ali za kaj petega. Če je navzven začel graditi podobo zagovornika Srbije v Evropi, pa je navznoter gradil podobo brezkompromisnega borca proti kriminalu in korupciji, ki jo je ustvaril v Srbiji. Med drugim je osebno poskrbel za aretacijo prvega tajkuna v državi, Miroslava Miškovića, ki je danes tako rekoč izbrisan. To je bil hkrati jasen signal vsem preostalim v državi, da mimo Vučića v novi Srbiji preprosto ne bo šlo.

Analiza srbskih medijev za leto 2014 je recimo pokazala, da se je v tem letu Aleksandar Vučić pojavil na naslovnicah kar 877-krat, kar pomeni skoraj dvainpolkrat na dan, od tega menda le šestkrat v negativnem kontekstu. Ali povedano drugače: aktualni predsednik Srbije Tomislav Nikolić, bivši premier, zdajšnji podpredsednik vlade in šef diplomacije Ivica Dačić ter slovita Ceca Ražnatović so se skupaj pojavili na naslovnicah manjkrat kot Vučić sam. Analitiki, med njimi tudi najostrejši kritiki, ga opisujejo preprosto kot osebo z virtuoznimi promocijskimi strategijami, za marketinškega genija in medijskega manipulatorja, ki ima tako rekoč presežne, umetniške potenciale.

To je Aleksandar Vučić, ki je udeležbo na spominski slovesnosti v Srebrenici pogojeval s predhodnim umikom besede genocid iz resolucije Združenih narodov, kar mu je s pomočjo Rusije tudi uspelo. To je Aleksandar Vučić, ki je ob prihodu od predstavnice združenja Ženske Srebrenice, od osebe, ki je, če se ne motim, v masakru izgubila šestnajst članov ožje družine, dobil rožo. Ta roža bi morala s svojo težo dobesedno zmečkati vsako živo bitje na tem svetu, saj je dimenzija človečnosti te geste dobesedno nečloveška. No, Vučića ni. Še več. Pred kamere in mikrofone je stopil resda s solzami v očeh, vendar ne zaradi Srebrenice, ampak zaradi svoje žrtve. In v tem trenutku – še vedno z rožo na sebi – je zmogel stavek, da toliko sovraštva v življenju še ni videl. Amen.