Za predlagana imena nadzornikov SDH finančni minister ni iskal širšega političnega soglasja, kazalo pa je, da je bilo to zagotovljeno za imenovanje drugega človeka Banke Slovenije. A viceguvernerju Janezu Fabijanu ni uspelo vnovič zasesti tega položaja. Takoj po izidu glasovanja je sicer kazalo, da gre predvsem za eminentno politično vprašanje in da je izid razgalil neenotnost največje koalicijske stranke SMC, pa tudi, da gre v določeni meri za izraz nezadovoljstva nad kadrovskimi predlogi predsednika republike. Kaže pa, da je bil izid tudi zaušnica Banki Slovenije, ki se na svojem piedestalu neodvisnosti in strokovnosti obnaša kot država v državi. Zaušnici naj bi botrovalo predvsem njeno ravnanje pri zadnji (predragi) sanaciji bank.

Resnici na ljubo se ni zgodilo prvič, da se s predsedniškimi predlogi kandidatov za najvišje položaje v državi zapleta. Tako se je na primer vnovični naskok na guvernerski fotelj pred leti ponesrečil Mitji Gaspariju, na položaj pa se ni uspelo zavihteti niti njegovemu namestniku Andreju Rantu. Oba je predlagal tedanji predsednik Janez Drnovšek. Pahorjevo kadrovanje je bilo deležno kritik že ob iskanju novega vodstva protikorupcijske komisije. Ob »primeru Štefanec« je eden od kolegov ocenil, da smo »napredovali« – od iskanja nekompetentnih s partijsko knjižico smo prišli do iskanja nekompetentnih brez nje. Zdaj smo še dlje – prišli smo do točke, ko so za najvišje funkcije v državi predlagani ljudje, ki so kazensko ovadeni, s katerimi se ukvarja NPU in katerih odločitve bo presojalo sodišče, tudi tisto v Strasbourgu. Zato ne čudi, da doživljamo delegitimizacijo vseh organov oblasti in da zaupanje državljanov vanje pada; od leta 2007 do lani je strmoglavilo kar za 30 odstotnih točk, to je največ v vseh državah članicah OECD.

Državnemu zboru pa je, tudi zaradi pritiskov EU, uspelo spraviti pod streho izvedbeni zakon o fiskalnem pravilu. Poslej naj bi z javnimi financami ravnali po logiki dobre gospodinje Lojzke iz sosednje vasi in na ravni države porabili toliko, kot imamo. Le v času recesije nekoliko več. Tako naj bi preprečili, da se javni dolg povečuje tako hitro, kot se nam je v zadnjih letih, in da se ne bi znašli v podobnem položaju, kot recimo Grki. Zavora pri javni porabi je torej nastavljena in treba se bo sprijazniti z dejstvom, da kljub gospodarski rasti pravice ne morejo biti na ravni pred krizo. Slovenski BDP je namreč za sedem odstotkov nižji, kot je bil pred njo.