Anekdota ni nepomembna, saj nazorno kaže, kako občutljivo področje so sledi DNK, ki so sicer pomembno orodje pri preiskavah kriminala. »Ko uvažamo naprave za analize DNK, nam proizvajalec ponudi DNK-profile vseh delavcev, ki so delali napravo. Kdor koli vstopi v prostore, kjer potekajo raziskave, mu vzamemo bris. Tudi serviserju,« razlaga direktor nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL) Franc Sablič, vidno zadovoljen, da so se s kolegi pred kratkim preselili v nove in večje prostore na Vodovodni cesti.
S sledmi manjših kaznivih dejanj do hujših prestopnikov
Prostori pa niso edini, ki morajo biti za uspešno preiskovanje primerno urejeni. Takšna mora biti tudi zakonodaja. V zadnjem letu sta odmevali dve sodbi vrhovnega sodišča, ki je razveljavilo sodbi kranjskemu bombašu (za napad na policijsko postajo) in napadalcem na gejevskega aktivista Mitjo Blažiča. Padli sta prav zaradi neustrezne zakonodaje in prakse na področju hranjenja vzorcev DNK. Vsem omenjenim so krivdo dokazovali tudi s pomočjo vzorcev DNK, ki so jih na policiji hranili iz prejšnjih postopkov, v katerih pa so imeli zgolj status osumljenca in nikoli niso bili obsojeni. Ustavno sodišče je prav tako ugotovilo, da policisti ne bi smeli hraniti DNK-profilov osumljencev, ki so kasneje oproščeni. Zakonodaja se je vmes nekoliko zaostrila, še vedno pa obstaja sivo polje pri hrambi DNK tistih osumljencev, ki niso pravnomočno oproščeni, vendar niti ne obsojeni – denimo, kadar tožilstvo zavrne ovadbe ali pa sodišče obtožnico.
Po besedah Sabliča je Slovenija na področju zakonodaje ubrala nekoliko nenavadno pot. »Bazo profilov DNK nam je uspelo uzakoniti leta 1998. Takrat smo bili med liberalnejšimi v Evropi. Med obiskom v Franciji so se nam čudili, da lahko vsakemu osumljencu vzamemo vzorec in ga hranimo v nedogled. Takrat so lahko v Franciji jemali vzorce le osumljenim za krvne in spolne delikte,« se spominja Sablič. Toda v tujini se v zadnjem času dovoljuje vedno bolj široka hramba DNK-profilov, pri nas pa se oži. »Če v bazi nimaš storilcev majhnih kaznivih dejanj, se poslabša tudi preiskanost hudih kaznivih dejanj. V hud kriminal se redko kdo zaplete, ne da bi pred tem storil manjša kazniva dejanja,« razlaga Sablič in dodaja, da si prizadeva za zakonske spremembe, ki bi vsaj določene storilce kljub omejitvam ustavnega sodišča zadržale v bazi profilov DNK: »Če sodbe zoper obtožene krvnih in spolnih deliktov padejo zaradi procesnih napak ali premalo dokazov, bi bilo kljub temu smiselno obdržati njihove DNK-profile. Gre za storilce, ki pogosto ponavljajo kazniva dejanja.«
Sorazmernost in racionalnost
Med posegi v zasebnost, kakršen je tudi odvzem vzorca DNK in njegova hramba, in preiskovanjem kriminala je tanka linija. Po novi zakonodaji bodo morali zato profile DNK za manjša kazniva dejanja uničiti po desetih, za hujša pa po tridesetih letih.
Ker analiza enega vzorca DNK stane okoli 100 evrov, v NFL sicer že sami opravljajo določeno selekcijo, kdaj sploh uporabiti analizo DNK in v kakšnem obsegu. »Dajemo navodila 'terenu', da naj vzorce jemljejo čim bolj racionalno. Zgodi se, da nam denimo ob vlomu v avtomobil pošljejo v analizo pet cigaretnih ogorkov in pet brisov, vendar v takem primeru analizo zavrnemo. Za majhno kaznivo dejanje je to preveč,« je Sablič do policistov operativcev, s katerimi ga sicer veže isti cilj, občasno tudi kritičen. Tudi ta del zakonodaje bi moral biti bolj dorečen, saj so na eni strani želje policije in tožilstva po čim večjih bazah najdenih sledi DNK in njihovega povezovanja s profiliranimi osumljenci, na drugi strani pa ne le varstvo zasebnosti, temveč tudi omejenost NFL s sredstvi in kadri.
