Življenje Maje Smrekar (1978) se je pomenljivo spremenilo pri dvanajstih. Ogled drugega dela Terminatorja ni povzročil zgolj pubertetniške zaljubljenosti v Arnolda Schwarzeneggerja, temveč je obenem zasejal zametke za kasnejši umetniški razvoj. »Tako jasno sem se identificirala z možnimi mračnimi alternativami bližnje realnosti oziroma prihodnosti kot možnih posledic moči človeka, ki se je zaradi izuma tehnologije postavil za največjega predatorja v naravi,« razlaga. »Znanstvena fantastika vedno govori o prihodnosti ali alternativni sedanjosti, a zares dobra znanstvena fantastika problematizira družbene probleme sedanjosti,« je jasna.
Ni bioumetnica, ker je ta oznaka preozka. »Sem umetnica, ki povezuje humanistične in naravoslovne znanosti v meddisciplinarne projekte,« pravi. Čeprav je študirala kiparstvo in diplomirala iz scenografije, zdaj razgraja v polju intermedijskega. Povezave med umetnostmi, ki so, kot omenja, zaobšle zgolj slovenski šolski sistem, so logična posledica pojava interneta in novih medijev. In nadaljuje, da je v času, v katerem je človek bolj kot kdaj koli prej dovzeten za vizualne dražljaje, neodgovorno publiko šarmirati zgolj z lepim. »Bolj kot umetnik v svojem delu uporablja sodobne medije, bolj mora biti skozi delo političen,« vztraja.
A v dneh, ko lahko v Aksiomi vidimo njen najnovejši projekt Preživetveni komplet za Antropocenega – Napovednik, je Arnolda že davno požrla rja. Napočilo je obdobje feministične in nove biopolitične neomajnosti Mad Maxa, navdušeno hvali film, preden se naposled posvetimo njenemu umetniškemu angažmaju.
Biotop ljubljanske džungle
Preživetveni komplet za Antropocenega je večnamenski nahrbtnik. Zasnovan je kot delujoč čebelji panj, zato ga krasijo panjske končnice, na katerih bi morali biti upodobljeni motivi šestega velikega izumiranja vrst na Zemlji, a se je Smrekarjeva nato odločila za pikapolonice. Z arhitektom Andrejem Strehovcem in Jožetom Zajcem, ki sta sodelovala pri oblikovanju in izdelavi ergonomsko dovršenega izdelka, so želeli v tovrstnem pritiskanju na tipke slovenske narodne dediščine ohraniti tudi povezavo s starimi skrinjami za shranjevanje platna, zato so panju dodali še predale. »Želela sem funkcionalno stvar, ne zgolj kip ali inštalacijo, vsa naša dediščina namreč temelji tudi na tehnoloških rešitvah, ki izhajajo iz sobivanja z naravo,« dodaja.
Ideja o nastanku dela sega v razmislek o prihodnosti, kjer ima vsak lokalni biotop porušeno ravnotežje ekosistema, saj je povsem zaraščen z invazivnimi organizmi, ki nimajo naravnega nasprotnika. »Zato sva z Borutom Peterlinom fotografije za projekt posnela ob Savi v Sneberjih, kjer je ogromno japonskega dresnika, zgleda pa kot džungla, čeprav smo, seveda, v celinskem podnebju. Tako si jaz predstavljam postapokaliptično realnost – okolje, torej živalstvo in rastlinstvo, bo povsod videti povsem atipično za dano lokacijo,« razlaga Smrekarjeva.
Sam svoj mojster
Nahrbtnik je zato obenem zbiralnik vode, pač za primer možne privatizacije ali velikega onesnaženja. »Tako si tudi neke vrste lovilec oblakov – ko dežuje, voda skozi lijak pronica v spodnji del panja, ves panj pa predstavlja filtracijsko napravo,« dodaja. Zbrana voda iz zbiralnika odteka v dva svinjska mehurja ob bokih nahrbtnika. V enega se voda zliva, ker so v njem bioluminiscentne alge, ki prevzamejo vlogo svetilke, v drugem pa se filtrirajo težke kovine in mikroorganizmi, torej dobimo pitno vodo.
A to še ni vse. Tu so še prej omenjeni predali, kamor je umetnica pospravila kartico, ki omogoča, da v kratkem času analiziraš vsebnost radioaktivnosti v zemlji, dodane so tudi jodove tablete, pa tablete za dodatno prečiščevanje vode, nekateri laboratorijski pripomočki za samostojne kemijske analize... »Kompletu sem dodala še večnamensko orodje, izoblikovano po zgledu starih slovenskih dvokrakih vil, s katerim se denimo prebiješ skozi džunglo, lahko nastopa v vlogi vrš za lovljenje rib, pridobi lahko funkcijo senčnika ali se spremeni v samostrel,« dopolni pojasnilo Smrekarjeva, a opozori, da ni iskala realnih rešitev, temveč je želela le spodbuditi alternativno razmišljanje o ekologiji brez ideologije.
Ti mene ali jaz tebe?
Ob nedavnem odprtju razstave je vokalna zasedba Katice prepevala melodijo prekmurske ljudske pesmi Ne orji, ne sejaj. »V originalu te pesmi človek primerja medsebojne odnose s fenomeni v naravi, zato se mi je zdelo primerno svoj kolaž teoretičnih misli o zeitgeistu Manifest antropocenemu vnesti v melodijo točno te ljudske pesmi, a v angleščini. Invazivnost je navsezadnje eden od simptomov liberalnega kapitalizma in franšizacije, ki denimo uničujeta lokalno proizvodnjo. A presega zgolj biološke problematike, podobno delujejo jeziki velikih kolonialističnih narodov,« nadaljuje.
»Tudi v Mad Maxu in mojem Manifestu antropocenemu vidimo, da se bomo, ko nam zmanjka naravnih virov, zagotovo raztrgali med sabo,« ponovi brez odvečne tragičnosti misel, da živimo v pričakovanju groze. Do revolucij ostaja skeptična: »Podpiram Anonymous, žvižgače in V for vendetta, a nič od tega ne more uničiti mašinerije kapitalizma, v katero smo vpeti, kapital pa je odvisen od naravnih virov.« Edina revolucija, ki ga lahko uniči, je po njeno biološka revolucija, ki pa se bo zgodila sama od sebe. »Jaz si predstavljam ogromno 'steampunk' mašino kapitala, ki rožlja že vsaj od industrijske revolucije. Počasi jo bo začela preraščati neka afriška solata ali alge, dokler ne crkne,« se s smehom ozre na eno od možnih bližnjih realnosti.