Filmskokritiška veteranka Eva Zaoralová, ki je v 90. letih programsko znova postavila na noge mednarodni filmski festival Karlovi Vari, tega upravičeno označuje za »najpomembnejši filmski festival vzhodno od Berlina«. V soboto se je s podelitvijo nagrad zaključila jubilejna 50. izdaja, na kateri tudi letos ni manjkalo zvezd. Od Richarda Gera, ki se je predstavljal z dvema novima filmoma in je prejel kristalni globus za prispevek k svetovni kinematografiji, prek Harveyja Keitla do Jamieja Dornana, ki se na Češkem – ta je z novo finančno spodbudo spet postala privlačna lokacija za mednarodne produkcije – pripravlja na snemanje filma o atentatu na Heydricha.
Protagonisti, ki igrajo sebe
Pomen festivala odraža tudi mednarodno pester, ne pa zmeraj vrhunski glavni tekmovalni program. Kristalni globus v tej sekciji je šel ameriškemu filmu Bob in drevesa (Bob and the Trees) Diega Ongara. Gre za rezino iz življenja naslovnega lika, diplomiranega programerja, kmeta in gozdarja Boba Tarasiuka, ki v gospodarsko negotovi situaciji na podeželju Massachusettsa sprejme naročilo večje zimske sečnje, ki ji morda ne bo kos. Bob, ki ni čisto brez karizme, igra samega sebe in tudi v stranskih vlogah se večinoma pojavljajo njegovi sopotniki, rezultat pa je nekako tak, kot da bi se Terrence Malick lotil nizkoproračunskega socialnega realizma. Sam sem imel s filmom problem, da nisem dobro ločil, ali gre pri vsem skupaj za gozdarje, ki igrajo hipsterje, ali za hipsterje, ki igrajo gozdarje. Ampak tak potujitveni učinek niti ni tako redek pri delih, ki so vsebinsko in oblikovno scela formatirani po festivalu Sundance, kar je (žal) postala prevladujoča linija ameriškega neodvisnega filma.
Sama od sebe se ponuja primerjava z verjetno najboljšim vzhodnoevropskim filmom leta, slovaškim celovečercem Koza, ki ga je režiral nadarjeni dokumentarist Ivan Ostrochovský in ki žanje nagrade od Berlinala naprej. Naslov je psevdonim glavnega lika (ki tudi tu igra samega sebe), nekdanjega boksarja, ki skuša z udeležbami na provincialnih tekmah brez upa na zmago zbrati denar za partneričin splav. Kako globoko v cinéma vérité so šli avtorji, pove dejstvo, da so se za posnetke tekem »igralci« udeležili registriranih tekmovanj, obenem pa je film stiliziran, neusmiljeno pribijajoč in trd, a mu uspe veliki met, da se kljub brodenju po dnu izogne pogosti bolezni vzhodnoevropskega filma, žanru »poverty porn«. S katerim pa se spogleduje zmagovalec sekcije Vzhodno od zahoda, Sredin otrok (Szerdai gyerek) Lili Horváth, v katerem se najstnica, ki je odraščala v sirotišnici, bori proti temu, da ne bi njenega malčka doletela ista usoda.
Plastenje različnih tehnik
Sicer pa je bil boks kot realnost in prispodoba odlično uporabljen tudi v tekmovalnem romunskem filmu Box Florina Serbana. Observacijsko intenziven film je nagradila žirija kritikov, gre pa za zgodbo o trku svetov mladega in obetavnega boksarja z roba družbe ter meščanske igralke in plesalke, pri čemer se oba soočata z osamljenostjo in razočaranji. Na videz monotona, a hkrati sila izostrena intimna drama, ki prinese ob ponotranjenosti obenem tudi podobo sodobnega družbenega stanja, se konča tam, kjer bi pripoved kakšen bolj konvencionalen avtor šele začel, kar pomeni tudi za samega Serbana korak naprej.
Potem ko se je lani prvič v tekmovalni program uvrstil kak animirani film (Kamenje v mojem žepu režiserke Signe Baumane) so letos selektorji ponovili gesto s Čarobno goro (La montagne magique) Ance Damian. Eden najbolj ganljivih filmov sekcije je nastal v romunsko-francosko-poljski koprodukciji in je prejel posebno omembo žirije, gre pa za portret življenjske zgodbe poljskega disidenta, alpinista, individualista, slikarja in fotografa Adama J. Winklerja. Kot begunec iz Poljske je ves čas iskal načine, kako se boriti proti komunizmu, in našel svojo veliko priložnost v Afganistanu, kjer se je skoraj vsa 80. leta bojeval z ramo ob rami z mudžahidi proti okupatorski Rdeči armadi. Čarobna gora uporablja celo paleto animacijskih tehnik, ki odražajo tragični kaos Winklerjeve življenjske zgodbe, ki je – podobno kot delo Baumanove – obenem zgodba 20. stoletja, v katerem ni manjkalo romantičnih vitezov in naivnih idealistov v čeljustih strahotnih družbenih silnic. Dinamično vizualno plastenje kolaža, risbe in slikarstva uravnotežuje melanholična glasba Alexandra Balanescuja, končni rezultat dela, ki ga ne bi bilo brez sodelovanja Winklerjeve hčerke, pa je čudovito in pretresljivo posvetilo (zdaj ne več tako) neznanemu junaku.
In če je sicer izvirna Čarobna gora tehnično staromodna, pa lahko za zaključek omenimo zmagovalca Foruma neodvisnih. Tangerine Seana Bakerja se osredotoča na peščico likov, med katerimi je tudi nekaj transspolnih, katerih zapleteni medosebni odnosi trčijo na božični večer v Los Angelesu. Tehnološka prebojnost komične drame, ki potuje po največjih svetovnih festivalih, je v tem, da je bil v celoti posnet na tri telefone iphone 5s, kar je še en od znanilcev tektonskih premikov na avdiovizualnem področju.