»Ta zmaga je za Tonyja Martina. Ko je padel, smo izgubili polovico ekipe. Nismo ga želeli razočarati. Srečen sem, da se je tako izšlo,« je Mark Cavendish, junak sedmega dne francoskega Toura, v Fougeresu v Normandiji vriskal od veselja. Po zaslugi najboljšega sprinterja vseh časov je bila belgijska sanjska ekipa Etixx-Quick.step znova v središču pozornosti, potem ko Nemec Tony Martin zaradi zloma ključnice ni zmogel na start, in dokaj mirnih in varnih 190 kilometrov je minilo brez rumene majice v karavani. Šele po etapi jo je znova oblekel Chris Froome (Sky).

Cannonball (topovska krogla), kot kličejo Cava z otoka Manx, je le dva dni manj kot dve leti čakal na 26. zmago na Touru. S tem je sam na tretjem mestu večne lestvice zmagovalcev etap. »Danes smo doživeli neverjeten zaključek. Iz Etixxa si nismo smeli privoščiti sramote, potem ko smo izgubili Tonyja. V preteklih dneh sem vedno začel sprint prezgodaj, tokrat nisem smel ponoviti napake. Čakal sem pravi trenutek, preverjal položaj Greipla in Kristoffa do zadnjih sto metrov. Ta zmaga je tudi zame nekaj posebnega. Triletna hči Delilah je že nekaj dni spraševala, kdaj bodo rože,« se je kot vedno razgovoril Cavendish. Po številu zmag, ki jih nabira od leta 2008, je že blizu Bernardu Hinaultu (28, 1978–86) in največji legendi Eddyju Merckxu (34,1969–75). »Vsaka od 26 zmag je nekaj posebnega. Na to sem izjemoma moral čakati nekoliko dlje, zato sem je še bolj vesel,« je pristavil član belgijske zasedbe z največ, dvanajstimi zmagami na Touru v eri Kristijana Korena. Danes bo zaključek na vzpetini Mur v Bretanji za eksplozivne hribolazce in jutri pomembna ekipna vožnja na čas (29 km).

Dan je bil poseben tudi za afriško kolesarstvo. Eritrejec Daniel Teklehaimanot (MTN Qhubeka) je kot prvi temnopolti Afričan vozil v pikčasti majici najboljšega hribolazca. Kar 170 kilometrov je ponosno paradiral še s četverico ubežnikov, med njimi je bil tudi Varaždinec Kristjan Đurasek (Lampre), ki je kariero zgradil v Perutnini Ptuj in Adrii Mobilu. Vstopa temnopoltih kolesarjev ne razumejo vsi kot logičen proces, ki bi se glede na potencial črne celine in podobnosti z atletiko moral zgoditi že prej. Do rasističnega izpada je prišlo na dirki Po Avstriji (Jan Tratnik vozi v majici najboljšega sprinterja, Jure Golčer je po eni odločilnih etap nad Kitzbühlom 13. v skupnem seštevku). Belorus Branislau Samoilou (CCC) naj bi žalil Eritrejca Nathaela Berhana, vendar ga žirija ni kaznovala, je pa doniral v sklad za nakup 5000 koles za afriške otroke.

Spoštovanje je bilo v ospredju tudi na dan brez rumene majice v karavani. Ker je Tony Martin že zvečer odletel na operacijo po zlomu ključnice v Hamburg, Froome uročene majice ni želel obleči. »Rumene ne bom oblekel iz spoštovanja do Martina. Po mojem to ni način, da bi zaradi nesreče podedoval rumeno. Sem le številka dve,« se je branil pred startom. V cilju pa jo je ponosno oblekel: »Ko sem bil mlajši, sem sanjal, da bom vodil na največji dirki na svetu. In lepo je, če se sanje uresničujejo.«

Ni bilo prvič brez rumene majice v karavani. Po letih 1971 (Ocana–Merckx), 1980 (Hinault–Zoetemelk) in 1991 (Sorensen–Lemond) je najbolj svež primer iz leta 2007, ko je Danec Michael Rasmussen že vonjal zmago v Parizu. Ob pritisku javnosti ga je ekipa Rabobank zaradi zavajanja o kraju treninga in sumu dopinga čez noč poslala domov, a Alberto Contador kot drugi ni želel voziti v rumenem. Ta odločitev ima s pogleda zgodovine dobro karmo. Vsaj 75 odstotkov verjetnosti je, da bo Chris Froome tudi zmagal na Touru 2015.