Še posebej MDS se sooča z izzivi na vseh straneh. V ZDA kongres dela težave ne le glede mednarodnih vprašanj, kot je svetovna trgovina, ampak tudi glede izvajanja reform, ki naj bi omogočile večjo vlogo hitro rastočih gospodarstev v MDS. Evropa pa organizacijo potiska v svojo dolžniško krizo, saj Grčija že zaostaja z odplačilom posojila MDS (ki pa je ni razglasil za plačilno nezmožno). V Aziji je MDS še vedno zaznamovan s tem, da se je na regionalno finančno krizo konec 90. let napačno odzval. Kako bi lahko MDS ponovno prevzel vlogo varuha mednarodne finančne stabilnosti? Ena rešitev bi lahko bila, da prilagodi sedanjosti svoja mednarodna rezervna sredstva, posebne pravice črpanja (PPČ), tako da doda kitajski juan v košarico valut, ki določajo vrednost PPČ.
PPČ so ustanovili leta 1969, da bi svet zavarovali pred nevarnostjo likvidnostnega primanjkljaja. Najprej je bila njegova vrednost enaka ameriškemu dolarju. Ko pa je ameriški predsednik Richard Nixon leta 1971 ukinil mednarodno konvertibilnost dolarja v zlato, je večina držav po svetu prešla na drseči menjalni tečaj. Da bi stabilizirali vrednost PPČ, so se odgovorni politiki leta 1974 odločili, da jo bodo utemeljili na valutah 16 držav. Toda ker se s številnimi od teh valut ni veliko trgovalo, se je obsežna košarica izkazala za neučinkovito. PPČ so postale slaba izbira za ohranjanje vrednosti, z nižjimi donosi kot druga rezervna sredstva. Leta 1981 so košarico valut PPČ preuredili tako, da je vključevala valute največjih globalnih gospodarskih sil: Francije, Nemčije, Japonske, Velike Britanije in ZDA. Nova sestava je bila dovolj enostavna, da so jo razumeli vlagatelji, in dovolj stabilna, da se je zoperstavila nihanjem menjalnih tečajev. Ker pa se svet od leta 1971 ni soočil s pravim likvidnostnim primanjkljajem, je bila uporaba PPČ kot svetovnega rezervnega sredstva zelo omejena. Pred nedavno svetovno finančno krizo so PPČ predstavljale samo 0,5 odstotka mednarodnih rezerv. Tudi po občutni alokaciji PPČ leta 2009 – katere namen je bil dopolniti obstoječe devizne rezerve držav članic MDS in povečati njihovo sposobnost prebroditi krizo – se je delež PPČ povečal na vsega 3,7 odstotka.
Vsekakor so PPČ lahko realna vrednost, ki služi kot stabilna referenčna enota v času vse večjih nihanj menjalnih tečajev. Od januarja, ko se je Švica odzvala na devalvacijo evra glede na dolar, tako da je opustila svojo vezavo na evropsko valuto, je švicarsko gospodarstvo doživelo upad gospodarske rasti. To kaže na pomen stabilne enote, na katero lahko manjša gospodarstva vežejo svoje valute, še posebno v času vse večje nestanovitnosti menjalnih tečajev. Da bi PPČ prevzele to vlogo, pa bi jih bilo treba uporabljati širše. Najpomembneje je, da bi se moralo z njimi trgovati tudi v zasebnem sektorju in jih uporabljati kot osnovo za zasebna posojila. Vendar bi v teh okoliščinah morala košarica valut PPČ vključevati tudi valute večjih hitro rastočih gospodarstev, v prvi vrsti Kitajske.
Kitajski juan vsekakor izpolnjuje pogoje za sprejem v košarico PPČ. Postal je resnično globalna valuta. Četrtina velikanske kitajske mednarodne trgovine (Kitajska je drugi največji svetovni izvoznik in dosega osmino vsega izvoza na svetu) je obračunana v juanih. Poleg tega juan zdaj izpolnjuje pogoj, da je »svobodno uporabljiv«. Ker je uvedba cele vrste domačih reform imela namen povečati uporabo juana v mednarodnih plačilih, je valuta postala peta najbolj uporabljana za ta namen in njen delež v mednarodnih transakcijah je 2-odstoten. To se ne zdi veliko, vendar za manj kot eno odstotno točko zaostaja za deležem, ki ga ima japonski jen. Ostaja pa kočljiv problem, da juan ni prosto konvertibilen, tako da mora kitajska vlada odpraviti nadzor kapitala. Toda v zadnjih letih je MDS spremenil svoje stališče o nadzoru kapitala in priznal njegovo koristnost v nekaterih okoliščinah. In glavne centralne banke so v zadnjem času prešle na tako imenovano makrobonitetno regulacijo, kar je v bistvu milejša oblika nadzora kapitalskih tokov.
Letos je ameriški dolar povečal svojo vrednost v razmerju do skoraj vseh valut, z eno samo pomembno izjemo: juanom. To dejstvo kaže, da Kitajska počasi, a vztrajno napreduje v smeri menjalnega tečaja, ki ga narekuje trg – in ravno to dejstvo bi moralo spodbujati vlagatelje, da se zavzemajo za globalna sredstva. Izvorna košarica valut PPČ je bila preobsežna, tako kot je sedanja košarica preozka. In osredotočenje na sredstva, ki jih ima v lasti država, zanemarja potencialno vrednost PPČ na zasebnih trgih. Te napake bi bilo treba zdaj odpraviti.
Če želi MDS ohraniti pomembno vlogo v času hitrih gospodarskih preoblikovanj, se mora prilagoditi. Z vključitvijo kitajskega juana – in morda tudi drugih valut hitro rastočih gospodarstev – v košarico PPČ bi pokazal svojo pripravljenost in zmožnost, da se prilagodi.
© Project Syndicate
Harold James je profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na univerzi Princeton in univerzi v Firencah. Domenico Lombardi je direktor programa globalne ekonomije v CIGI v Kanadi.
