Javnofinančna kriza zadnjih let je tudi v kulturi povzročila zategovanje pasu, a kulturna ponudba ni bistveno usahnila. Predstav, razstav, koncertov in festivalov je še vedno več, kot jih lahko zainteresirani posameznik obišče. Hiperprodukcija je sistemski problem, za katerega je prav tako krivo ministrstvo s sedanjimi prioritetami razpisov: več dogodkov, večja subvencija. Ker bo treba po novem izdatneje in pravičneje plačati samozaposlene, utegne denarja zmanjkati za ustrezen obseg produkcije. Kdo ne bi razumel nevladnih organizacij, ki so ogorčene, ko jim ministrstvo veča bremena, a za to ne predvideva dodatnih sredstev?

Tako pridemo pri krovnem zakonu do njegovega krovnega problema. Spor med samozaposlenimi in vsemi drugimi se ne bi zgodil, če bi ministrstvo pripravilo tako prenovo zakonodaje, ki bi (v dobrem in slabem) zajela tako samozaposlene kot nevladne organizacije in javne zavode. Na ministrstvu ne razumejo, da je treba poseči tudi v delovanje javnih zavodov na način, da bodo generirali večje povpraševanje po delu samozaposlenih. Le če bo delo v javnih zavodih postalo bolj pretočno, zaposlovanje pa fleksibilno, bodo vanj v večji meri pripuščeni tudi svobodnjaki. Ne razumejo, da je treba tudi nevladnim organizacijam zagotoviti stabilnejše pogoje delovanja. Le če se bo godilo dobro njim, se bo dobro godilo samozaposlenim.

Če ministrica krizo izkoriščanja prekarne delovne sile naprti nevladnim organizacijam in javnim zavodom, se ne more čuditi, če protestirajo. Problem je sistemski in terja sistemski pristop. Še hujša je misel, ki je visela nad polemično, na trenutke čustveno razpravo četrtkove seje nacionalnega sveta za kulturo: nemalo kulturnikov meni, da so tako v nevladnih organizacijah kot javnih zavodih finančne rezerve, da so mnogi zasebni zavodi ustanovljeni le za črpanje javnih sredstev, da si iz njih krijejo bajne producentske plače, da je to mogoče tudi na račun izkoriščanja brezpravnih svobodnjakov. V vsem tem je morda zrno resnice. Problem pa je, če predlagani zakon raste iz tovrstnega stališča ministrstva in če je novela poskus, kako disciplinirati nevladni sektor. To je nevarna politična praksa, ki se izneverja zaupanju državljanov, da bo oblast delovala konstruktivno in dobronamerno.

Ganljivo je bilo priznanje državnega sekretarja Toneta Peršaka, da se za temeljitejšo spremembo zakona niso odločili, ker bi s tem odprli fronto: na mizi ministrstva namreč ležita dva bolj ali manj dodelana, a vsebinsko izrazito nasprotujoča si predloga, kako se reforme lotiti. Zoprna reč. Kajti prav to pomeni biti predstavnik izvoljene oblasti: sprejemati odločitve, odpirati fronte, nazadnje za njihove žrtve nositi odgovornost.