Staršem so dobro znane otrokove želje po pravljici za lahko noč in mnogi jih rade volje uresničujejo večer za večerom. V Sloveniji pa postaja vse bolj očitno, da pravljice niso namenjene le otrokom. Toda odrasli vendarle nismo otroci in pravljicam ne verjamemo tako hitro. Na primer o ponavljajoči se pravljici o socialni državi. Če smo ob začetkih samostojnosti zgodbo o socialni državi jemali za kredibilno, je zadnja leta to postala pravljica, ki ji verjamejo samo še tisti, ki o njej glasno govorijo. Množica brezposelnih, tudi zelo izobraženih, pokojnine, ki ne zadoščajo za dostojno življenje, čakalne vrste v zdravstvu in vsepovsod obravnava, ki je pogosto odvisna od pravilnega priimka in poznanstev. Vam zveni znano?
In kot da to, da postaja srednji razred vse revnejši, peščica privilegiranih pa vse bogatejša, ni dovolj, je minuli teden vlada naznanila novico, da bo kakšnih 3000 najbogatejših razbremenila dela dohodnine, zato da bodo presežni denar načeloma lahko zapravili, spodbudili potrošnjo in denar na tak način vrnili v državno blagajno. Kaj pa preostali, ki glasno kričijo, da jim država že sedaj pobere polovico zaslužka? Tudi oni imajo pravico do zapravljanja, le da ne sežejo tako visoko. Ko smo se oni dan spoznavali s štirikolesnikoma, ki uradno sodita v nižji srednji razred, smo se načeloma strinjali, da sta kot nalašč za povprečnega Slovenca, če že ne s formo, vsaj s ceno. Pa čeprav zna biti dobrih 20 tisočakov, kolikor je treba odšteti za testna hondo civic in citroëna C4, za marsikoga dosegljivo le, ko jim gre banka nasproti s posojilom.
Različna sta, kar ugotovimo že po nekaj prevoženih kilometrih. Resda ju loči le nekaj dolžinskih centimetrov (437:433) in litrov v prtljažniku (407:408), toda ko beseda nanese na potencialne kupce, si naj ne bi hodila v zelje. Japonec, ki se v takšni ali drugačni podobi po cestah vozi od leta 1972 (v tem času se je levil že desetkrat), že z obliko nakazuje, da želi biti nekaj posebnega, kar potrjuje tudi z notranjostjo, kreirano po merah nekoliko bolj športno usmerjenega voznika. Francoz (rojen precej kasneje, leta 2004, na cesti je druga generacija) je njegovo nasprotje: zunanjost je veliko bolj klasična, skoraj dolgočasna, potencialni kupec pa naj bi imel v genih zapisano, da si želi poudarjenega udobja. V bližini civica je sicer vonj, ki postane še bolj izrazit, ko odpremo vrata. Niso vijolice in tudi ne sivka; vonjamo prestiž in športnost. Zato ni nič čudnega, da je položaj za trikrakim volanskim obročem in na sedežih v civicu izrazito športen, voznika obkrožajo na videz in otip kakovostni materiali, sedeži v C4 pa stavijo na udobje, a je žal volanski obroč občutno prevelik. Da tega razvojniki niso opazili, nas je begalo od prvega pa do zadnjega dne našega druženja. Je bilo pa hitro očitno, komu in koliko potnikom sta dejansko avtomobila namenjena. Ko smo se usedli na zadnjo klop, smo namreč ugotovili, da je francozova s centimetri za glavo in kolena najbolje dveh potnikov odmerjena občutno bolj razkošno kot japončeva, na kateri se bodo višji od 1,8 metra z glavo dotikali stropa. Se pa zato civic oddolži z enostavnim podiranjem zadnje klopi, ko nastane uporabno ravno dno, hvalimo pa tudi dvojno dno prtljažnika, ki podobno kot pri C4 zlahka pogoltne štiri potovalke.
Obrnemo ključ in naša testna kandidata zapeljemo na cesto. Čeprav je pljučna zmogljivost obeh identična (1,6 litra), po žilah pa se pretaka črna kri, je razlika očitna – honda je imela 20 konjičev več (120:100). In čeprav je civic občutno težji (1,3:1,2 tone), so njegovi konjički precej bolj pripravljeni, da jih poženemo v dir. Razlika v maksimalni hitrosti (207:180 km/h) in pospeških (10,5:11,5 sekunde do stotice) je tako očitna, da vam svetujemo, da pri citroënu doplačate 1120 evrov za 20 konjičkov več. V nasprotnem boste na relacijski vožnji slabe volje, saj začne francozu pri vsakem klancu ali poskusu odločnejšega prehitevanja hitro zmanjkovati moči. Kar pa nas je presenetilo še bolj: civic je bil kljub večjim zmogljivostim izrazito varčnejši (5,2:6,1 litra), a sta imela oba podoben doseg z enim polnjenjem (960: 980 km), saj je posoda za gorivo japonca prostorsko nekoliko skromnejša (50:60 l). Seznam serijske opreme tako na račun varnosti kot udobja je pri obeh popoln in brez pripomb, kar bo veselilo potencialnega kupca, da doplačevanje za »drobnarije« ne bo potrebno in bo denar raje zapravil tako, da bo samoplačniško hitreje prišel do specialista.
