Kakšno je realno število registriranih novih osebnih vozil, je v Sloveniji sicer že dalj časa zavito v tančico skrivnosti. Številke namreč govorijo eno (izkrivljeno) zgodbo, realnost je nekaj povsem drugega. Izkrivljeno seveda zaradi tega, ker je pač že dolgo jasno, da kar lep delež pri nas registriranih novih avtomobilov pri nas ostane dan ali dva, nato pa se jih izvozi v tujino. Stroka zna povedati, da so te kratkotrajne registracije posledica pogodbenih odnosov in bonusnih sistemov principalov, je pa v odnosu do njih v zadnjem času vseeno zaznati spremembo. Namreč, če je še pred kratkim večina kratkotrajne registracije rada izpostavljala kot enega izmed razlogov za svoje morebitne slabše prodajne rezultate, v smislu »vsi drugi to počno, mi pa se takšnih igric ne gremo«, si danes skorajda nihče več ne zatiska oči in o njih govorijo kot o nujnem zlu, v smislu »ker to počno vsi drugi, moramo tudi mi«, pa čeprav so to seveda počeli že prej, pri čemer tako prej kot zdaj velja: vsa čast izjemam!

Kakor koli obrnemo, za zdaj nam ne preostane drugega, kot da operiramo s številkami, ki jih imamo, te pa pravijo, da je bilo v prvi polovici leta pri nas registriranih le nekaj manj kot 32 tisoč novih avtomobilov, kar je v primerjavi z lanskimi dobrimi 28.000 kar za 13 odstotkov več. Pri tem so rast beležile skorajda vse znamke, nekatere višjo, druge nižjo, izjema med prvimi 30 najbolj prodajanimi znamkami so le francoski dvojec Citroën in Peugeot, Mini, Honda in Volvo. Koliko izmed vseh prodanih avtomobilov je ostalo pri nas, pa lahko samo ugibamo. Optimisti pravijo, da se jih izvozi med 15 in 20 odstotki, pesimisti, da med 35 in 40. Resnica je bržčas nekje vmes, če predvidevamo, da je vsaj ta odstotek ostal na približno enaki ravni, pa lahko zaključimo optimistično: da je tudi teh vozil več kot lani in smo torej tudi realno zabeležili vsaj manjšo rast.