Pisateljica se je odrekla klasičnemu dramaturškemu loku in roman raje zlepila iz utrinkov, razmišljanj ali sanjarjenj prvoosebne pripovedovalke. Vtisi se tako vrstijo in spreminjajo kot v kalejdoskopu, da se eni sami zgodbi sploh ne uspe učvrstiti. Roman se izrisuje v obliki miselnega vzorca, ki oblačke zgošča okrog središčne tematike – soočenja s smrtjo. Ob tem nič ni bolj pripravnega kot oziranje nazaj na življenje, pa čeprav je bilo polno vakuuma kot pri Mathei Martinsen.
Eksistencialni strah imenovane se smuka predvsem okrog misli, da bo umrla, preden bo kdor koli sploh vedel, da je živela, kar jo pahne v absurdna dejanja, kot je preverjanje lastnega imena med osmrtnicami, zakop časovne kapsule ali poizvedovanje za svojo telefonsko številko pri informacijah. Njeni podvigi se zdijo prismuknjeni, morda celo nori, toda v resnici smo vsi mi Mathea Martinsen, njena pripoved pa nekrolog slehernika. Mar ne občuti vsakdo neizmerne tesnobe ob pomisleku na nepreklicni konec in si želi, da bi na tem svetu pustil kakšno sled, predvsem zato, ker je zemeljsko življenje pravzaprav le kratka postaja vsakomur izmed nas? »Nekoč sem brala osmrtnice in se veselila ob misli, da živim dlje od umrlih, zdaj pa se mi to zdi brez veze, tako ali tako živimo vsi le trenutek,« se resnici v oči zazre osrednja figura romana. A ta se ne oklepa melanholičnega tona, temveč bivanjsko stisko prenaša stoično, nemalokrat tudi ob spremljavi značilnega trpkega skandinavskega humorja, ki zveni denimo takole: »Statistično gledano je največja verjetnost, da umremo v postelji, pravi Epsilon. Mogoče bi morala vstati.« Skozi knjigo se torej nenehno ruvata smeh in žalost pa tudi ironija in obup.
Kjersti Annesdatter Skomsvold, ki jo tokrat lahko prvič beremo v slovenščini, je kljub mladosti in pisateljski neizkušenosti ob literarnem debiju demonstrirala ustvarjalno zrelost ter pozitivno presenetila tako bralce kot kritike. Njena pisava sicer na videz poenostavlja univerzalne življenjske matrice, vendar lezenje v podkožje teksta razkrije pogosto prefrigano podtikanje dvoumnosti. Tako je delo obenem banalno in intelektualno. Kako ga dojemate, je pač odvisno tudi od tega, ali vam pod pravim kotom uspe zagristi v njegov hrustljavi jezik in sočni slog.
