Grčija ima v ustavi zapisano določilo, ki prepoveduje, da bi se ljudje na referendumu odločali o državnih fiskalnih vprašanjih. Zato, je v teh dneh razlagal eden od grških strokovnjakov, ker če bi ljudem zastavili vprašanje, ali se strinjajo s popolno odpravo davkov, bi jo kajpak podprli. To je sicer precej preprosto sklepanje, saj bi imeli sicer po svetu poplavo takšnih odločitev. Zaradi nejasnosti in pritožb je o referendumu potem odločalo grško sodišče in sklenilo, da je ustaven. Če bi storili korak stran od stroge črke prava, je odločilo kar prav. Referendum v resnici ni govoril o fiskalnih vprašanjih. Pod plaščem gromke retorike do kreditodajalcev se je premislek vrtel predvsem o Evropski uniji in grški vlogi v njej, k čemur so politiki primešali še zvrhano mero vprašanj o narodnem ponosu ter nekaj notranje politike. Na koncu usoda referenduma ni visela v zraku zaradi višanja davkov otokom ali usode dodatka za socialno ogrožene upokojence. Referendum je bil manifestacija grške politične volje, ki so jo v Evropski uniji gladko preslišali.
Evropska unija je politični projekt – to je misel, s katero govore radi začenjajo evropski federalisti, torej zagovorniki vsestranskega povezovanja. O politični dimenziji projekta govorijo že njeni začetki, pravijo, saj se je rodil iz povezovanja Francije in Nemčije, da bi preprečili novo evropsko vojno, in pri tem je bil dokazano uspešen (velja samo za članice, ne soseščino). Iz evropske skupnosti je potem nastala Unija, iz nje pa bodo nekoč morda Združene države Evrope, pravijo najbolj navdušeni federalisti. Na drugi strani so ekonomisti, kot je madžarski Zoltan Pogatsa, ki takšne poglede razumejo kot zamegljevanje pravega bistva EU, ki jo vidijo kot klasičen gospodarski projekt. Že začela se je z nečim, kar še najbolj spominja na ime kakšnega panožnega industrijskega združenja – Evropska skupnost za premog in jeklo. Sledilo je evropsko prostotrgovinsko območje, pa prost pretok blaga, storitev, kapitala in oseb ter potem še skupna valuta – vse to so pravi ključni projekti EU, pravijo. V različnih obdobjih in dogodkih je mogoče najti argumente za to ali ono stran. Veliko širitev leta 2004 je denimo mogoče razlagati kot politični projekt nastajanja vseevropske zveze in dokončni pokop delitev iz časa železne zavese. Ali pa predvsem kot odpiranje novih trgov za evropska podjetja in podrejanje ekonomskih zakonitosti novih članic evropskim.
Ko so se Grki v nedeljo odpravili na referendum, so bili prepričani, da Evropi pošiljajo politično sporočilo. Z izjemo komunistov in še kakšne manjše stranke so poudarjali, da želijo ostati v Evropski uniji in območju evra, vendar s perspektivo boljše prihodnosti. Referendum kot neposredni izraz ljudske volje naj bi bil močan signal Evropi, vlada v Atenah pa je računala še na evropski premislek političnih posledic grškega odhoda iz evra za celotni projekt evropskega povezovanja v času, ko je ta že tako in tako na hudih preizkušnjah ob vprašanjih Ukrajine, migrantov in britanskega referenduma o članstvu. Vendar je prišlo do velikega nerazumevanja. Najvplivnejši na drugi strani so sporočilo Grkov razumeli v strogem ekonomskem jeziku. Če ste se z referendumom odločili, da nočete plačati, kar ste dolžni, se bomo razšli. In nič ne skrbite za nas, pri roki že imamo rezervne scenarije, da vaš odhod ne bo preveč bolel, je bilo sporočilo, ki je prišlo od prve med enakimi, Nemčije, in njenih satelitskih somišljenic. V ta jezik je bilo očitno že vračunano opozorilo Mednarodnega denarnega sklada, ki je tik pred referendumom objavil oceno, da Grčija tudi v primeru novega varčevanja dolga ne bo mogla odplačevati. Nemški finančni minister Wolfgang Schäuble je temu udaril piko na i z izjavo, da grške finančne vzdržnosti verjetno res ne bo brez odpisa dolgov ali reprogramiranja, da pa tega ni mogoče storiti, ker da ekonomska pravila tega ne dovoljujejo. Francoski zgodovinar Emmanuel Todd je rekel: »Nemci so nezavedno na poti, da znova prevzamejo svojo vlogo prinašalca bede drugim evropskim ljudstvom – in potem še sebi.«
V četrtek je Grčija upnikom predstavila nov kompromisni predlog, ki so ga v prvih odzivih ocenjevali kot kapitulacijo na polni črti. Vseboval naj bi večino zahtev trojke z junijskih pogajanj, nejasno je še bilo, kakšne bodo zahteve do reprogramiranja ali odpisa dolga. Toda zgodbe tu še ni konec. Morda Cipras, ki si je z referendumom rešil politično kožo, kljub ognjeviti retoriki preprosto noče biti tisti, ki bi se podpisal pod odhod Grčije, ki je ena najbolj integriranih članic EU, iz območja evra in politične posledice, ki bi temu sledile. In je to vlogo prepustil trojki. Kajti če se grška ekonomija ne pobere (in ob dodatnem varčevanju je težko uvideti, kako naj bi se), se bodo težave z odplačevanjem dolga samo stopnjevale. Potem bo prišel trenutek, ko ne bo več kje varčevati – če Grčija že prej ne doživi popolne eksplozije tempirane socialne bombe. Njen udar z vsemi družbenimi posledicami se ne bi meril samo v številkah, ampak v evropskih političnih vatlih.
