Pred leti bi taka okrožnica morda odnesla delo otrokom politikov. Za te ni bojazni, so že zaposleni za nedoločen čas v javnem sektorju. Lahko gredo mirno na morje. Hčerka čistilke v muzeju pa ne sme trgati kart, ker bi to omajalo delo in ugled inštitucije. Dogajanje je nasploh pestro, zahvaljujoč pregreti Grčiji. Miro Cerar ji pokončno deli klofute. Ne bo prenašal zavlačevanja in manipulacij, rešitev, no, pokora je nujna. Mar bi oklofutal pol svojih ministrov za neumnosti, ki jih delajo. Ah, ne, oni delajo, Grki se pa sprenevedajo. Dela tako zagnano, da sproti ustvarja dvojna merila dobrega in poštenega. Etika za nas in etika za Grke. Morala za domačo in mednarodno rabo.
Ostanimo pri ministrstvu za kulturo in poletnem delu. V javni razpravi so predlogi sprememb krovnega zakona v kulturi. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (zujik), med drugim, predlaga spremembe tudi za samozaposlene v kulturi. Lahko se bomo, če bodo predloge prelili v polnokrvne zakonske popravke, v razvid samozaposlenih vpisali z več poklici. Dobra detekcija terena, o kateri kričimo že nekaj časa. Zmoremo opravljati več del, tudi hkrati, prav je, da vsako delo šteje. Zapišejo tudi, da samozaposleni v kulturi ne bi več zaposlovali drugih delavcev. Hm, končno nam hočejo s hrbta odvreči breme neumne definicije, da smo hkrati delodajalci in delojemalci v eni osebi. Klasična kulturniška shizofrenija, ki nas bremeni v banki pri podaljšanju limita ali najemu kredita, pa še kje. No, kredita še vedno ne bomo dobili (ker nismo resno zaposleni, kar pomeni vsaj za določen čas), limita nam tudi ne bodo podaljšali.
Opravki pri krajšanju ali zamrznitvi vpisa v razvid samozaposlenih se mi nikoli niso zdeli breme, jih pa opuščajo. Do sedaj smo na tri leta prilagali dokazila, vsebinska in finančna, da smo upravičeni do podaljška ali plačevanja prispevkov iz državne blagajne. Sedaj predlagajo, da bi nas preverjali na pet let. Ugodno. Ker se lahko zgodi, da imamo eno leto veliko dela in ogromne zaslužke, ki presegajo 20.000 evrov bruto na leto. Naslednje leto smo lahko brez dela, si pa moramo, ker smo presegli cenzus, sami plačevati zdravstvene in pokojninske prispevke. Bomo pa morali čakati do 55. leta starosti, da bo podaljšanje statusa, vpisa avtomatično.
Na hitro prelistano mi je všeč predlog, da bi bili za isto delo plačani primerljivo z javnimi uslužbenci. Da bi določili minimum, spodnjo dopustno mejo za honorarje. Onemogočili bi nam radi dumping, ki nam gre odlično od rok. Raje malo, kot nič denarja za delo. Načeloma se strinjam. Mislim, da bi bilo nujno določiti različne minimume za plačila del v inštitucijah ali projektih, ki jih v celoti financira ministrstvo za kulturo. Javnim zavodom, ki resda dobijo največ in večino pokurijo za plače, bi morali po mojem mnenju določiti lep minimum za naše honorarje. Nekaj drugega so nevladne organizacije na večletnem financiranju, spet drugače bi moralo biti določeno za posamezne sofinancirane projekte. Razlike v vsotah pri omenjenih so velike. Morda bo vmes javni sektor tako shiran, da razlike v izplačilih ne bodo opazne. Kar ni dobro za nikogar.
Nekdo mi je navrgel, češ, ta ministrica, ki jo tako rada kritiziraš, pa le hoče storiti dobro prav samozaposlenim v kulturi, večina je vesela, boš končno nehala zlivati gnojnico? Hja, odgovorim, gospa opravlja svoje delo in zaradi tega naj bi se od navdušenja metala po tleh? Odprla je predale, pobrskala po mnogih osnutkih zakonov in matematično seštela najdlje trajajoče predloge. Dejstvo je, da gre za minimalne popravke. Ne duha ne sluha o nujnih, sistemskih, da ne rečem reformnih spremembah. Pa bi bile nujne. Tako kot bi bili nujni nov medijski zakon, zakon o RTV, zujik in še kaj. Recimo na vladni ravni zakon o delovnih razmerjih. Vsebinsko so prastari, postali so anomalija. So zgolj ostanki nečesa davno minulega, določajo pa o tu in sedaj. V predale niso segli dovolj globoko, da bi našli korenite spremembe omenjenih zakonov. Prevroče je, predvsem pa presega sposobnosti trenutne garniture na kulturnem ministrstvu. So pa tokrat zlepili popravke, za katere me ni sram. Postala sem skromna, vesela vsake drobtinice. Ni še konec, Godot še ni odprl vrat. V čakanju na raznorazne Godote sem pa, preverjeno, utrjena.
