Putin, Obama in Kečjang so skoraj identično reagirali na kulminacijo krize v smislu, da (Rusija, ZDA, Kitajska) verjamejo, da bodo Grčija in članice evroobmočja zmogle same najti najprimernejšo rešitev. ZDA so videti do usode Grčije dokaj ravnodušne. Obama je res predlagal Evropi, da z večjim razumevanjem pristopi k reševanju Grčije, vendar pa kakšne posebne gorečnosti pri tem ni pokazal. Za ameriško diplomacijo situacija v Grčiji ni videti preveč zaskrbljujoča. Prepričana je, da se Grki, kljub zameram do Evrope (še zlasti Nemčije) in znatnemu antiamerikanizmu, vseeno ne bodo obrnili k Putinu. Kar skrbi Američane, je predvsem, kje bosta tekla nafta in plin.
Vloga Rusije ostaja enigmatična. Grki naj bi računali na Putina. Novi obrambni minister Panos Kammenos velja za odkrito proruskega. On je bil tisti, ki je najavil, da ima Grčija tudi »plan B«, če dogovor z EU po grških željah ne bo uspel. Zunanji minister Nikos Kotzias je januarja na svojem premiernem nastopu v Bruslju z nasprotovanjem sankcijam zrušil evropski konsenz. Doma se je potem hvalil, da je bila grška politika prvič, odkar je Grčija članica EU, v Bruslju slišana in uslišana. Premier Cipras pa se je v Moskvi zavzemal za vključevanje Rusije v vseevropski varnostni sistem. Vendar pa je tudi iz Moskve prišla hladna novica, da bosta morali Grčija in EU sami najti rešitve za svoje notranje probleme. Kitajski premier Li Kečjang je bil prav v dneh kulminacije krize v Bruslju na evropsko-kitajskem vrhu. Z Junckerjem sta se pogovarjala o skupni platformi za strateške infrastrukturne projekte, za katere bi Kitajska prispevala preko 300 milijard dolarjev v okviru kopenskih in pomorskih evroazijskih svilnih poti. V razmerah opešanega gospodarskega napredka je pomen EU za Kitajsko še okrepljen, zato ne bo tvegala finančnih akcij v Grčiji, kjer so njene investicije v letih 2012 do 2014 porasle z 2 na 18 milijard dolarjev. Kitajska globalna politika je v prvi vrsti ekonomska, bolj kot morebitno izkoriščanje trenutne priložnosti v Grčiji je v njenem interesu dolgoročno sodelovanje z Evropo.
Sosedje – varnostna grožnja
Robert Kaplan v Wall Street Jornalu (30. junija) ugotavlja, da je geopolitika bolj pomembna kot ekonomija. Grčija leži na stičišču treh kontinentov, Evrope, Afrike in Azije. To že samo po sebi ne pomeni nič dobrega, saj se na takšnih krajih križajo in prepletajo interesi, ki prej vodijo v vojne in konflikte kot v prijateljsko sodelovanje. Grčija se tega zaveda, zato se v svojih strateških dokumentih opredeljuje kot sredozemska in balkanska država, ki želi s sosedi in regijo graditi mostove.
Zahodni Balkan ali jugovzhodna Evropa se v novih pogojih obnovljene hladne vojne politično in varnostno zapleta. Pri tem se težišče problemov premika iz tradicionalnega centra Bosne in Hercegovine proti jugovzhodu (Kosovo, Makedonija) in se z območja nekdanje Jugoslavije seli še južneje na Peloponeški polotok.
Za razliko od drugih evropskih držav Grčija svoje sosede skoraj brez izjeme vidi kot varnostno grožnjo v smislu konkretnih teritorialnih pretenzij na dele njenega ozemlja. Najmočnejša in najbolj resna grožnja prihaja z vzhoda, iz Turčije, njene »zaveznice« v Natu. Grčija Turčijo doživlja kot konkretno in realno grožnjo svoji suverenosti ter kopenski, pomorski in zračni celovitosti. V razširjenem smislu se ta nanaša tudi na Ciper, za katerega se zaradi posebnih odnosov špekulira, da bi lahko sledil Grčiji v izstopu iz EU, oziroma Rusiji ponudil usluge stalnega ali začasnega baziranja za njeno črnomorsko bojno ladjevje. Tradicionalno nevarnost s severa je po drugi svetovni vojni predstavljala Titova Jugoslavija, po razpadu federacije pa mlada makedonska država, za katero dobršen del grške politike in javnega mnenja meni, da že v samem imenu vsebuje grožnjo iredentizma in ozemeljskih pretenzij do severne Grčije. Ideje Velike Albanije na zahodu vključujejo dobršen del grškega ozemlja, na katerem živi albanska manjšina in kjer prihaja občasno do resnejših etničnih konfliktov. Poleg teh teritorialnih groženj Grčija kot dodatno grožnjo nacionalni varnosti vidi ilegalne migrante, ki zlasti v zadnjem času predstavljajo vse večji izziv za grško družbo, še zlasti na otokih.
EU kot alternativa in dopolnitev za Nato
V tako percipiranem obroču sovražnih sosed, ki Grčiji strežejo po njenem ozemlju in akvatoriju, ni presenetljivo, da je Grčija iskala zaslombo tudi v multilateralnih okvirih. Leta 1952 je skupaj s Turčijo v prvi širitvi postala članica Nata, upajoč, da bo s tem rešila vprašanje Titove grožnje s severa in Turčije z vzhoda. S tem je postala del južne obrambe zoper ideološko in pomorsko širjenje Sovjetske zveze v Sredozemlje. Po koncu hladne vojne je nevarnost ruske 5. flote v vzhodnem Sredozemlju sicer popustila, vendar pa zgodovinska aspiracija Rusije, da si zagotovi svobodno morsko pot in oporišča v toplih morjih, nikoli ni popolnoma zamrla. Putinova Rusija je brez tega obsojena na svoje kopensko prekletstvo. Zato ne preseneča zelo neposredna in nedvoumna izjava generalnega sekretarja Nata Stoltenberga, da ne glede na to, kaj se bo z Grčijo zgodilo v EU, njeno mesto v Natu ostaja neomaj(a)no.
Na geostrateške posledice resnega slabljenja južnega krila Nata je pred kratkim opozoril tudi starosta ameriške varnostne politike Zbignew Brzezinsky. Vendar pa z vstopom v Nato Grčija ni rešila svojih problemov s Turčijo. Z njo se je kar nekajkrat kljub formalnemu zavezništvu zapletla v oborožene konflikte in incidente. V Natu se je popularno sklicevati na 5. točko sporazuma, ki govori, da napad na eno članico pomeni napad na zavezništvo in s tem avtomatično pomoč napadeni državi, vendar pogodba ne daje odgovora na vprašanje, kako deluje kolektivna obramba, če namesto napada od zunaj pride do napada ene članice na drugo. V grško-turških kresanjih so doslej glavno in odločilno vlogo razsodnika odigrale ZDA, vendar ne vedno po pričakovanjih Grčije. Grčija v Natu blokira vstop Makedonije v zavezništvo, izrazila je nestrinjanje z Natovo vojaško operacijo zoper Srbijo v času Miloševića ter ni priznala Kosova kot suverene države. Grško sodelovanje v Natovih operacijah v Afganistanu in na Kosovu je simbolično, v obeh operacijah je sodelovalo manj kot po dvesto ljudi.
Članstvo v EU, v katero so jo sprejeli leta 1981, je bilo za Grčijo pomembno tudi s stališča nacionalne varnosti in obrambe, še zlasti po maastrichtski in lizbonski pogodbi, ki dajeta večji pomen skupni zunanji in varnostni politiki EU. Grki v EU vidijo delno alternativo, delno pa dopolnitev svojega delovanja v Natu. V njej imajo možnost in priložnost za blokiranje vseh poskusov približevanja Turčije Evropski uniji na področju varnosti in obrambe. Prav tako lahko omejujejo Nato-EU odnose na minimum, kot to dovoljuje mehanizem Berlin plus (ki omogoča uporabo Natovih sredstev za operacije EU). Krizne razmere od leta 2010 naprej niso niti za milimeter spremenile zabetoniraih grških stališč do teh vprašanj, kar je eden od temeljnih razlogov za okostenelost odnosov med Natom in EU. Kljub velikemu poudarjanju pomena skupne zunanje varnostne in obrambne politike EU za Grčijo je njeno sodelovanje v operacijah in misijah kriznega upravljanja EU, podobno kot pri Natu, minimalno. V času oslabljene pogajalske moči Grčije niti Nato niti EU nista poskusila resneje pritisniti na Grčijo, da bi omehčala ali spremenila svoja stališča do Makedonije, Kosova ali Turčije in s tem omogočila ne samo pozitivne bilateralne in regionalne premike, temveč tudi napredek znotraj obeh povezav in med njima.
Čeprav v finančnem pogledu Grčija tradicionalno živi od tujega denarja, pa se na področju varnosti in obrambe zanaša predvsem sama nase in poskuša biti varnostno samozadostna. Do izbruha krize je bila po stroških za obrambo takoj za ZDA (v osemdesetih letih preko 6 odstotkov BDP). Še leta 2010 so ti stroški znašali 3,1 odstotka BDP, se nato v naslednjem obdobju zmanjšali skoraj za polovico, a še vedno ostali krepko nad 2 odstotkoma BDP, kar Grčijo po izdatkih uvršča ob bok ZDA, Estonije, Velike Britanije in Poljske. S prihodom nove vlade se je obrambni proračun za fiskalno leto 2015 zmanjšal za komaj 5 odstotkov oziroma vsega 200 milijonov evrov, tako da še vedno znaša okoli 3,5 milijarde evrov. Oborožene sile štejejo skupaj okoli 135.000 ljudi, od tega se je število vojakov zmanjšalo z 90.000 na okoli 70.000 (od tega je polovica nabornikov), kar predstavlja 2,7 odstotka celotne delovne sile v Grčiji. V strukturi proračuna znašajo izdatki za plače in pokojnine več kot 70 odstotkov sredstev, kar Grčijo uvršča v skupino držav (v kateri vodi Slovenija z nad 80 odstotki), ki večino proračuna porabijo za plače in se jih je v Natu prijel vzdevek »socialne ustanove«. Če bi Grčija za obrambo porabljala podobna sredstva kot večina drugih članic EU in Nata, bi samo od začetka krize leta 2008 prihranila toliko, da bi lahko s tem sama poplačala svoje dolgove.
Osamljena država
Na pogoste kritike o prekomernem in nerazumnem trošenju sredstev za obrambo slišimo iz vrst Sirize odgovor, da so bili v to prisiljeni ali zavedeni z mamljivimi ponudbami, ki niso bile brez korupcijskih elementov, držav, ki danes najbolj odločno zahtevajo omejevalne ukrepe. Nemčija in Francija sta bili namreč v obdobju 2001 do 2011 največji izvoznici orožja in vojaške opreme v Grčijo, prva s 25-odstotnim in druga z 12-odstotnim deležem. Svojevrsten cinizem je dejstvo, da Siriza kot najbolj leva vlada v Evropi predstavlja enega najbolj potratnih in neracionalnih obrambnih proračunov, ki je v popolnem nesorazmerju z drugimi državami tako v Natu kot v EU. V grških očeh za to obstajata vsaj dva tehtna razloga. Prvi je geopolitičen. Sovražniki so povsod naokoli, Turkom kljub navideznemu poboljšanju odnosov ne gre verjeti, da morda ne bi poskušali izkoristiti sedanje grške slabosti za uresničitev svojih ozemeljskih in pomorskih apetitov. Zato, tako Cipras, stroškov za obrambo ni mogoče še naprej zmanjševati. Drugi se nanaša na notranjo varnostno in socialno politiko. Zmanjševanje izdatkov ne bi bilo mogoče brez radikalnejšega prestrukturiranja oboroženih sil in posledično zmanjševanja števila vojakov in civilnega osebja ter zapiranja številnih od preko 500 vojaških baz in centrov za urjenje. To bi v že tako eksplozivno ozračje dodalo nevarno mešanico mladih brezposelnih vojakov, nezadovoljnih višjih častniških elit ter lokalnih veljakov. Spomin na obdobje vladavine polkovnikov (1967–1974) je v Grčiji, pa tudi v Natu in EU, še vedno živ in nihče si ga ne želi nazaj. Zato je varneje, da vojska ostane tam, kjer je, ne preveč nezadovoljna.
Grčija od sosedov, regije, evroskupine, EU in Nata zahteva veliko in daje malo. V ekonomski krizi je izgubljala in s Ciprasovo vlado dokončno izgubila zaupanje mednarodne skupnosti. Referendum v tem smislu ni ničesar spremenil, saj razen samih Grkov ni nikogar zares prepričal. Grčija ostaja tudi po referendumu osamljena država, brez pravih prijateljev ter resničnih zaveznikov. Cipras meni, da mu je prepričljiva zmaga na referendumu omogočila, da nadoknadi deficit verodostojnosti in zaupanja, in olajšala doseganje sporazuma po grškem okusu. Morda ima prav, morda tudi ne, vendar po referendumu nič več ne bo, kot je bilo, niti v Evropi niti v Grčiji. Pa ne zaradi denarja, ta pride in gre. Pač pa zaradi izgubljenega spoštovanja. Padlo je preveč težkih besed – teroristi, izsiljevalci, škodoželjneži, nacisti, lenuhi, egoisti, sebičneži itn. Evropska unija ne more obstajati zgolj kot zakon iz preračunljivosti, vsebovati mora vsaj trohico pozitivnih emocij, medsebojnega spoštovanja, zaupanja, všečnosti, pripadnosti. Tudi Nato ne more obstajati brez zavezništva kot moralne kategorije. Ne gre pozabiti, kdo je v evrsko zakonsko zvezo vstopil z lažno finančno zgodovino, ki so jo pomagale ustvarjati ameriške finančne institucije. Po vsem tem je grško priseganje, da želijo ostati v EU in evroobmočju, contradiction in terminis. Spominja na prešuštniškega moža, ki želi ostati v zakonu, ker mu godi, da mu žena pere in lika, in od nje zahteva odpuščanje, sam pa se ni pripravljen spremeniti in poboljšati.
* Charilaos Trikoupis, grški premier, leta 1893
