»To ni ime kakšnega modnega vina ali čarobnega napoja. To je ime španske teniške igralke in zdi se, da se ga bomo v prihodnje morali naučiti izgovarjati.« Takole se je glasil del zapisa v lokalnem časopisu iz leta 2012, ko je teniška igralka Garbine Muguruza Blanco na turnirju v Miamiju začela svojo profesionalno pot. Njena nadarjenost je bila opazna iz 20. nadstropja.
Na Floridi je bila še neznana Venezuelka, ki je igrala pod zastavo Španije, danes je dekle z nekaj odmevnimi skalpi v statistiki, tudi tistim Serene Williams na lanskoletnem turnirju na peščenih igriščih Roland Garrosa. Letošnji Wimbledon (v včerajšnjem polfinalu je proti Poljakinji Agnieszki Radwanski zmagala s 6:2, 3:6, 6:3) je bil samo potrditev, da je pred 21-letnico še bogata teniška kariera, saj že trka na vrata elitne deseterice. A dne, ko je premagala Sereno, tudi leto kasneje še ni pozabila: »Bila sem tako čustvena, da so se mi šibile noge. Zdelo se mi je, da mi je uspelo nekaj tako oddaljenega in nemogočega. Bila sem vesela njenih besed, ko mi je dejala, naj še naprej igram tako dobro in bom zmagovala na turnirjih. Odgovorila sem ji, da se bom trudila in dala vse od sebe.«
Njeni vzornici sta bili sestri Williams (»Ko sta bili prvič številki 1, sem imela okoli 10 let. S svojo igro sta spremenili marsikaj v tenisu. Od njiju sem se največ naučila.«), spogledovala pa se je tudi z načinom igre servis-volej Peta Samprasa. Čeprav je še mlada, pa teniško žogico udarja že skorajda dve desetletji, saj je lopar v roke prijela že pri treh letih, ko sta ji na nasprotni strani stala starejša brata. Agresiven tenis ji je bil vedno blizu, tudi zato se je bolje znašla na hitrejših igriščih, kot so na primer travnata v Londonu. »Tovrstna podlaga mi glede na način igre precej pomaga,« se zaveda dekle, ki je po dolgem času Španiji priigrala polfinale na grand slamu. Nazadnje je bila polfinalistka Wimbledona leta 1997 Arantxa Sanchez-Vicario, Conchita Martinez pa je tri leta prej turnir celo dobila.
Tekoče govori špansko in angleško, ko ni na igrišču, uživa v kuhanju, branju in poslušanju glasbe. Blizu ji je tudi tvitanje. »Sledim veliko ljudem. Rada pišem o tem, kaj se mi dogaja in rada berem, kaj se dogaja drugim,« pravi dekle, ki jo na poti vedno spremljata trener in fizioterapevt, na nekaterih evropskih turnirjih se ji pridružijo še starši. Koga ji bo namenil žreb, je iz vraževerja nikoli ne zanima, v karavani pa nima tesne prijateljice. »Ker igramo druga proti drugi, smo tekmovalne in za prijateljstvo ni časa. Žal. Včasih se počutim osamljeno. Tudi zato ne potujem sama, saj potrebujem družbo. Neprestana potovanja so najslabši del mojega posla. Več bi se morale družiti in biti bolj odprte,« še zaupa.
Na veliki preizkušnji je bila, ko se je morala odločiti, za koga bo igrala, Venezuelo, v kateri je rojena, ali Španijo, kjer se je rodil njen oče. Izbrala je Španijo. »Leto in pol je bilo grozno. Spraševali so me, zakaj ne igram za Venezuelo. Odločitev je bila pomembna, vključeni so bili starši, tenis in vse ostalo. Za Španijo sem se odločila, ker se mi je to zdela najboljša možnost. Konec koncev sem vse življenje trenirala tenis v Barceloni. Tam sem položila temelje kasnejše profesionalne kariere,« se spominja težke odločitve, ki pa se je izkazala za pravilno, saj je Španija tudi dežela tenisa, zato njen napredek sploh ni presenetljiv. »Ta pravilna odločitev je bila ključna za mojo kariero.«
Na igrišču je vidna njena močna osebnost, vedno je maksimalno motivirana in hrabra, tudi ko ji na drugi strani stoji kakšno ugledno teniško ime, se tekmice na prestraši. A to seveda ne pomeni, da ni čustvena: »Skušam dajati vtis, da sem mirna, toda nisem.« Rada igra na velikih stadionih, saj jo množice dodatno motivirajo. Na vprašanje, kateri wimbledonski dvoboj iz zgodovine ji je najbolj pri srcu, odgovarja: »Finale iz leta 2001, ko je igral Goran Ivanišević. Z užitkom sem si ga ogledala. A je tudi res, da si po televiziji ogledam malo teniških dvobojev.« Zasvojena je s sladicami, predvsem tortami in piškoti, v Wimbledonu pa se je srečala tudi s hollywoodskim igralcem Antoniom Banderasom, ki si je ogledal dvoboj Rafaela Nadala. »Sprva sem imela v pogovoru z njim tremo. Rekel mi je, da mu je tenis pri srcu. Zdel se mi je srečen. Povedala sem mu, da rada gledam filme. Odvrnil mi je, da je ravnokar posnel enega.«
Druga finalistka je postala Američanka Serena Williams, ki je premagala Rusinjo Marijo Šarapovo s 6;2, 6:4. V četrtfinalu mešanih dvojic sta se poslovila Slovenka Katarina Srebotnik in Romun Horia Tecau, ki sta izgubila proti Španki Anabeli Medini Garrigues in Švedu Robertu Lindstedtu s 4:6, 6:1, 3:6.
