Socialistični sistem je bil z vidika potrošnje v Jugoslaviji precej drugačen kot v drugih vzhodnoevropskih državah. Ljudje so hkrati verjeli v Tita, samoupravljanje in neuvrščenost, toda tudi v pralne stroje, hladilnike in televizorje, je zapisal zgodovinar Božo Repe. Elektrifikacija velike večine ozemlja po vojni je ljudem omogočila velik tehnološki korak naprej, kar so tudi oblasti zelo spodbujale. Med leti 1961 in 1965 je bila prodana vsaj polovica vseh pečic, hladilnikov, telefonov in televizij v vsej zgodovini Jugoslavije.
Pojav prvih samopostrežnih trgovin in blagovnic je bil za ljudi precejšen šok, pripoveduje mlada raziskovalka Polona Sitar, ki pripravlja doktorsko disertacijo na temo vsakdanjega življenja žensk skozi vidike potrošnje v socializmu. »Prej so kupci prišli v trgovino, kjer je imel prodajalec popoln nadzor nad blagom, v samopostrežni pa so imeli vse na dosegu lastnih rok. Spraševali so se, ali zdaj lahko kar kradejo – seveda niso, ker bi bila to sramota. A počutili so se izgubljene. Prej so prišli po dve žlici smetane, zdaj pa je bila ta že v embalaži s fiksno količino in ceno.« Po drugi strani so nove trgovine hitro postale atrakcije, ki so jih hodili gledat tudi obiskovalci s podeželja, čeprav niso nameravali kupiti nič. »Samo gledam« je fraza, ki se je pojavila ravno takrat.
Vrste pred vrati in prazne police
Prva samopostrežna živilska trgovina v Ljubljani se je odprla leta 1961 v Kozolcu, imenovala se je Prehrana. Nekateri celo menijo, da je bila to prva takšna trgovina v vsej Jugoslaviji. Ena od prvih blagovnic pa je bila Nama (Nacionalni magazin), ki vsaj v začetku sicer ni prodajala živil, ampak tehniko, galanterijo in tekstil. Franci Meglič, ki je v takrat državnem podjetju začel kot vajenec leta 1958, je v več kot 40 letih dela opravljal vse mogoče naloge in funkcije, vse do šefa veleblagovnice. »Največje povpraševanje je bilo po radiih, televizorjih in kolesih,« se spominja. »Vse to je bilo sicer zelo drago, zato so ljudje kupovali na obroke oziroma na kredit. Sam sem imel recimo relativno dobro plačo, okrog 11 tisoč dinarjev, a je televizor stal 240, kolo pa 35 tisočakov.«
Veliko potreb je bilo tudi po konfekciji, ki so jo dobivali iz številnih tovarn v tedanji domovini. Spominja se, kako je neki oče vsako jesen prišel v trgovino in na kredit kupil nove obleke za svojih osem otrok. »Nekako je šlo. Vsi smo kupovali na kredit, a je bilo na koncu vse poplačano.« Nekatere domače tovarne so se že lotile tudi izdelave spodnjega perila, čeprav je bilo po njegovih besedah to vsaj v začetku »bolj socialistično«.
Potrošnja je tako v 60. letih, ko se je Jugoslavija odprla in se je zvišal standard, tako rekoč eksplodirala. Vrste pred trgovinami so bile nekaj običajnega, ravno tako prazne police. Rog sploh ni mogel proizvesti dovolj koles za vse zainteresirane, zato so jih uvažali še z Madžarske. Na začetku so potrebam kupcev zadostili z domačimi proizvodi in asortiment dopolnjevali z uvoženimi izdelki z vzhoda, predvsem Poljske in Češke, kmalu pa jih je zamikala tudi ponudba z zahoda. Že leta 1965 so tako na veliko uvažali bižuterijo iz Italije. Na zahod so odhajali tudi v izvidnico za načine urejanja izložb in postrežbe kupcev. Navdih so iskali v Franciji in Nemčiji.
Revolucija v spodnjicah
Sitarjeva iz nabora tedanjih novotarij izpostavlja dva artikla, ki sta ženskam dramatično spremenila življenje: pralni stroj in higienski vložki za enkratno uporabo. »V obdobju po 2. svetovni vojni so se ženske prvič množično zaposlile. Njihovo telo se je moralo zaradi prisotnosti v javni sferi ustrezno prilagoditi, pri čemer sta omenjena izdelka odigrala ključno vlogo,« poudarja sogovornica.
Ženske so namreč do takrat higienske vložke izdelovale doma iz vate in jih pripenjale na spodnjice. Zaradi nezanesljivosti in slabe pričvrščenosti ponižujoče nezgode niso izostale. Sitarjeva se denimo spominja zdaj že upokojene učiteljice, ki ji je v grozi pripovedovala, da ji je vložek padel na tla sredi učilnice. »Potem pa se je leta '68 pojavil prvi oglas za vložke. To je bila za ženske prava revolucija! Vložki so postali nujna dobrina, takoj ko so se pojavili na trgu – ne glede na to, da so bili relativno dragi. Bili so preprosto nuja, tudi na podeželju.«
Slovenke so se sprva odločale za tuje znamke, prav tiste, ki prednjačijo še danes, saj so bili ti vložki že samolepilni. Ko sta tudi domača Vir in Tosama začela izdelovati takšne, so se preusmerile na te, saj so bili cenejši in narejeni iz naravnih materialov. Tamponi so se pojavili kmalu za tem, v začetku 70. let, vendar pa jih ženske – tudi zaradi predsodkov in strahu – niso množično uporabljale.
Praznovanje ob prihodu pralnega stroja
Poglavje zase je bil tudi pralni stroj. Žensk je osvobodil najbolj garaškega gospodinjskega opravila, zato je bil to izdelek, ki so ga cenile bolj kot televizorje, hladilnike ali avtomobile. Sprva je bil zaradi zelo visoke cene statusni simbol, a je kmalu postal bolj dostopen in s tem svojevrstni znak modernega življenja. Ljudje sprva preprosto niso mogli verjeti svojim očem, ko so opazovali samodejno »žehto«, naprava se jim je zdela pravi tehnološki čudež. Sitarjeva se spominja, da so pri eni od njenih sogovornic ob prihodu prvega pralnega stroja priredili pravo malo praznovanje.
Zanimivo je sicer, da drastičnega prihranka časa omenjeno čudo ženskam ni prineslo. »S pralnimi stroji so se kriteriji čistoče v gospodinjstvu neprimerljivo zvišali, zato so ženske čas, ki jim ga je ta prihranil, porabile za druga gospodinjska opravila. Tudi perilo so navsezadnje prale pogosteje kot prej.« K pranju perila je s prihodom nove tehnologije prvič v zgodovini pristopil tudi moški – čeprav je, roko na srce, najpogosteje le pritisnil gumb za začetek oziroma konec in odpravil morebitne tehnične težave.
»Sogovornice so poudarile, da so bili ti prvi pralni stroji izjemno kakovostni in trpežni – za razliko od današnjih, ki so narejeni zato, da se kvarijo in moraš ves čas kupovati nove,« dojemanje razlik med dvema obdobjema naslika Sitarjeva. Franci Meglič je medtem najbolj šokiran nad dejstvom, da se je razmerje cen živil in tehnologije v nekaj desetletjih tako občutno spremenilo. »V tistih časih smo morali za nakup kolesa najeti kredit, saj je stalo tri plače, zdaj pa lahko za minimalno plačo dobiš tri.«
