Rahlo distopično, a spomnite se na konje. Na njihovo usodo, kot jo je primerjalno v razmeroma zgodnjem obdobju računalniško-informacijske tehnologije prvi opisal nobelovec za ekonomijo (1973) Wassily Leontief pred dobrimi štirimi desetletji. Konjsko delo je bilo stoletja nepogrešljivo, še zlasti pa nekje od sredine 19. stoletja do konca prve svetovne vojne. In kar nekaj let je kazalo celo, da bodo konji zdržali konkurenco z motorji z notranjim izgorevanjem, brzojavom, elektriko in vsemi drugimi čudesi, ki so se pojavila skoraj istočasno v zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja. Potemtakem v času, ki ga nekateri imenujejo druga (po iznajdbi parnega stroja kot prvi), nekateri pa prva »vstaja strojev«.

Nekje od srede omenjenega stoletja do njegovega konca se je konjsko delovno prebivalstvo ZDA pošesterilo (na približno 21 milijonov konj in mul); čeprav so ljudje na daljše razdalje že potovali z vlakom, za komunikacijo in transport osebnih pošiljk pa namesto jezdecev Pony Expressa uporabljali brzojav in pošto, ki je potovala z železnico, so bili konji tako v kmetijstvu kot v mestu (kot »dostavniki« in vleka za tramvaje) nepogrešljivi. Konjski izločki so bili v večjih mestih takrat še hujša neposredna nadloga kot od druge polovice 20. stoletja naprej avtomobilski izpuhi. A ko so se na bojiščih pojavili prvi tanki in je stekla serijska proizvodnja množicam dostopnega Fordovega modela T, so konji začeli »izumirati«. Leta 1960 jih je bilo v ZDA le še tri milijone, dobra desetina nekdanje črede.

V Münchnu rojeni ameriški ekonomist ruskega rodu je z opisom usode konj izrecno opozoril, da po revolucionarnih tehnoloških spremembah dotedanjih delovnih mest ne nadomestijo nujno nova oziroma da s tehnologijo povečana storilnost zaradi nižjih cen ne povzroči samodejno večjega povpraševanja in zato ne ustvari novih, drugačnih delovnih mest. Teza Leontiefa, da je »vloga človeka kot najpomembnejšega dejavnika produkcije zapisana marginalizaciji enako kot vloga konj, ki je bila najprej zmanjšana, nato pa odpravljena«, je bila v opreki s tistim, kar ima veliko ekonomistov do dandanes za »naravno« zakonitost. Nemara najbolj klasična ponazoritev te je skok storilnosti v kmetijstvu, zaradi katerega je v nekaj desetletjih delež prebivalstva, ki živi od agrarne proizvodnje, v razvitem svetu padel z visokih dvomestnih na nizke enomestne številke, vendar je »presežek« delovne sile zlahka absorbirala industrija.

Bodo ljudje šli po poti konj, se v poletni številki ameriške revije Foreign Affairs sprašujeta Erik Brynjolfsson in Andrew McAfee, ekonomist in tehnološki sociolog z Massachusetts Institute of Technology (MIT). Soavtorja dveh odmevnih knjig (leta 2011 sta objavila Race Against the Machine, Dirka s strojem, s podnaslovom Kako digitalna revolucija pospešuje inovacije, poganja storilnost ter nepovratno preobraža zaposlovanje in gospodarstvo, lani pa The Second Machine Age, Drugo strojno obdobje, s podnaslovom Delo, napredek in prosperiteta v času sijajnih tehnologij, po Cobissu še neprevedeni v slovenščino) o vplivu tretje (oziroma po njunem štetju druge) tehnološke revolucije na delo v svojem eseju ne ponujata (do)končnega odgovora, opozarjata pa na preprosto dejstvo, da ljudje niso konji. Človek je družbeno bitje in se lahko pred tem, da bi postal ekonomsko nepomemben (produkcijski dejavnik), zavaruje.

Toda Brynjolfsson in McAfee nista prepričana, da bo v desetletju ali dveh še dovolj povpraševanja po dveh vrstah dela: tistem, ki ga morajo opraviti ljudje, in tistem, ki ga ne morejo opraviti stroji. Z drugimi besedami, vprašanje je, ali bo človeštvo sposobno ohraniti dovolj zaposlitvenih možnosti za tako širok nabor človeških sposobnosti, in s tem povezano: ali bo lahko zagotovilo standard oziroma plače. (V lanski knjigi avtorja v zvezi s tem opozarjata tudi na tehnološko pospešeno poglabljanje neenakosti, a o tem kdaj drugič.)

Čeprav je res, da so se taksisti marsikje po svetu dvignili v (luditski?) protest proti Uberju, srečni Luka o morebitni »konjski usodi« svojih kolegov – in vrste drugih poklicnih skupin – ne razmišlja in težko bi mu bilo zameriti. V času kratkoročno, če ne že kar kratkovidno intonirane politike, ki odšteva in sešteva, dokler se ji vnaprej zapisani znesek v »bilančnem okencu« proračunske excelove preglednice ne izide (hvala, kajne, za ta tehnološki napredek, ki je mimogrede skoraj iztrebil knjigovodje in podobne poklice), in domnevno opozicijskih populističnih blodenj od skrajne leve do skrajne desne tega ne počnejo niti tisti, ki bi morali. Človek ni konj, toda pogosto se tega zave (pre)pozno.