Aleksander Kočevar, rudar: Ko te doleti stebrni udar, je tako, kot bi te nevidna roka zabrisala po jami

V jamo Škale sem prišel 1. septembra 1992. Tistega leta sem bil tudi vodja novincev skoka čez kožo in pet nas je takrat v rudniku lignita, danes premogovniku – kar se mi zdi boljši izraz, saj premog ni ruda, temveč samostojni energent –, dobilo delo kot nekakšno nagrado za uspešno končano šolanje. Približno štiri leta sem delal na mehaniziranem odkopu, potem pa so to jamo zaprli. Danes je v njej Muzej premogovništva Slovenije. Sam sem bil takrat prestavljen na sanacijska in druga dela v jami, po desetletju pa sem se na lastno željo preselil v delovno skupino, ki pripravlja jamske prostore, kjer potem nastajajo mehanizirani odkopi lignita za potrebe Teša. Nekaj let sem vztrajal v skupini, leta 2010 pa so mi zaradi težav s hrbtenico ponudili delovno mesto kontrolorja materialnega poslovanja za področje rudarstva. Premeščen sem bil v hčerinsko podjetje Premogovnika Velenje HTZ. Ko se je finančno stanje začelo slabšati, je takratni predsednik uprave Ivan Pohorec kar nekaj delovnih mest ukinil, med njimi tudi mojega, zato sem se vrnil v jamo. Ker pa zaradi zdravstvenih težav ne bi mogel sprejeti težjega rudarskega dela niti opravljati dela minerja, za kar sem imel pred leti licenco, sem se v jamo vrnil kot strežnik mehanizacije. Zdaj urejam transportne poti in naprave. Po domače, spremljam pot premoga od odkopnega mesta na transportne trakove, s katerimi ga pripeljemo na površje in odložimo na deponijo.

Ves čas sem bil tesno povezan z jamo. Moja skupina številka štiri je imela v tem času tudi težko skupinsko delovno nezgodo, in to na zadnji dan dela v letu 2010. Zgodil se je tako imenovani stebrni udar, to je hipna sprostitev napetosti v hribini. Sicer pa smo sodelavci še vedno povezani. Čutimo medsebojno pripadnost in prepričan sem, da bi ob nesreči vsak nesebično priskočil drugemu na pomoč. Prepričan sem tudi, da bi šel vsak kolega za menoj v zaplinjeno ali gorečo jamo na pomoč, če bi bilo treba.

To je res. Nesreče so se dogajale in se še dogajajo, kljub modernizaciji. Vse pogostejši so tudi že omenjeni stebrni udari, na katere nimamo vpliva niti se jih ne da predvideti. To se zgodi, ker se jama koncentrira, krči. Nekoč je bila naša jama razpotegnjena čez polovico Šaleške doline, zdaj pa se določeni deli sploh ne odpirajo več. Stebrni udar je podoben potresu. Nenadoma se vsa jama strese, občutek pa je tak, kot bi te nevidna roka prijela, močno stresla in zabrisala po jami. Kakšna sila je to, zgovorno pove podatek, da je nekoč 40-tonski stroj obrnilo na bok. Moj sodelavec Aleksander Kavčnik je tak stebrni udar doživel dvakrat. Prvič je dobil hud udarec v glavo in zatilje in je bil v bolniškem staležu tri mesece. Drugič pa je bilo še huje, zdravljenje je trajalo kar pol leta. Problem je tudi, da se ob tem dvigne v jami premogov prah in se nič ne vidi, zato se sodelavci začnemo klicati. Če se kdo ne javi, nas zaskrbi, a je po navadi le v šoku. Verjamem pa, da naše vodstvo dela vse, da bi z novimi tehnologijami vpliv hribinskih udarov čim bolj zmanjšali. Se pa kljub temu dogajajo tudi individualne poškodbe, ker nekateri ne upoštevajo vseh varnostnih ukrepov.

Ampak tudi, če vse upoštevaš, se lahko kaj zgodi. Meni je denimo v glavo priletel kovinski del vrtalne garniture. Takrat mi je glavo kar odprlo in samo prisebnemu kolegu, ki je bil usposobljen reševalec, gre zahvala, da je kos mesa, ki mi je manjkal na glavi, dobesedno potisnil nazaj v moje čelo in vse skupaj obvezal s povojem. Na površju me je čakal rešilec, ki me je odpeljal na operacijo v bolnišnico. Spomnim se še, da sem zdravnico prosil, naj naredi majhne šive, potem pa me je zmanjkalo in ne spomnim se ničesar več. Na srečo resnejših posledic nisem imel, malo se pozna le brazgotina.

Drži, uprava pa je zaradi tega to početje prepovedala. Novinec, ki se je čutil prizadetega, je namreč vložil odškodninsko tožbo zaradi spolnega nadlegovanja. Novincem smo genitalije namazali z mastjo za stroje in naprave, eden od njih tega nikakor ni sprejel kot šalo in je tožil upravo. Novince smo poslali tudi v jamsko skladišče in jim naročili, naj prinesejo pin. Ampak pin ni nič drugega kot jama, ki smo jo skopali z rudarsko motiko in vanjo postavili stojko ali stranski log. Novinec tega seveda ni vedel, v skladišču pa so se na to tudi že navadili in jim po navadi dali v roke najtežji kos železa, ki so ga našli. Ko je novinec prišel s tistim nazaj v jamo, smo mu povedali, da smo si ga le privoščili. Nasploh imamo rudarji kup čudnih izrazov, ki pa jih vsak v jami hitro osvoji. Novincem smo radi tudi zavezali rokav na srajci, jo zmočili in vozel še enkrat zategnili. Ko se je ta posušil, ga ni bilo mogoče razvozlati, zato je bila edina rešitev ta, da je rokav preprosto odrezal. Ampak takrat ni bilo problema, če si hotel dobiti nov kos oblačila. Danes pa bi zaradi tega zagotovo moral v disciplinski postopek.

Bojim se, da bodo leta čakali na zaposlitev. V resnici pa niso vsi izključno rudarji, saj čez kožo skačejo tudi rudarski tehniki, električarji, jamski strojniki... Zalog premoga naj bi bilo dovolj do leta 2054, kar pomeni, da bi lahko upokojitev dočakala še ena, morda tudi dve generaciji. A nihče zares ne ve, kakšna prihodnost nas čaka.

Vsako dekle, ki je dobilo knapa, je bilo veselo. Tudi zato, ker so imeli dobre plače in se je dalo že z eno lepo živeti. Ampak take so imeli tisti, ki so se upokojili pred 15 ali 20 leti, ti imajo danes tudi solidne pokojnine. Danes mi sploh ne verjamejo, ko jim povem, da sam od 1900 evrov bruto dobim na račun z vsemi dodatki 1200 evrov. Kar pomeni, da je osnovna plača le malo višja od minimalne. Okoli 10 do 20 odstotkov višjo imajo le rudarji v najvišjih razredih, ki so zaposleni na čelu, to je mehaniziranem odkopu oziroma pripravskih številkah. Vsekakor pa si ti rudarji takšne plače tudi zaslužijo – zaradi vseh potencialnih nevarnosti, ki jim pretijo. Tudi ne drži, da je lahko rudar vsak, ki se mu ne ljubi učiti. Danes so to izobraženi ljudje, ki znajo tako rekoč vse. In verjetno bodo v naslednjih letih težave, ker se bo veliko starejših upokojilo, mladih z delovnimi izkušnjami pa ne bo na trgu. Trenutno z velikim strahom čakamo na spremembo kolektivne pogodbe. Upamo na najboljše, a pričakujemo najslabše.

Vedno manj, saj se veliko ljudi dnevno vozi na delo iz regije, tudi v Ljubljano. A dejstvo je, da mesta, kakršno je, ne bi bilo, če ne bi bilo rudarjev in premogovnika. Spomnim se, kako sem kot otrok doživljal dan rudarjev, ko je bilo na vsakem koraku čutiti neko posebno energijo, rudarji pa so dobili vrečko, v kateri sta bili kuhana krača in buteljka vina. Vse mesto je dišalo po teh kračah in še zdaj me preveva prijeten občutek, ko se spomnim tega. Eden od direktorjev je nato to pred leti ukinil. A rudarji smo še vedno ponosni, ljudje pa imajo do nas spoštljiv odnos. Zato nam ni vseeno, kaj aktualna vlada ter monetarna politika počne z našo stroko. Ki jo potrebujemo. Navsezadnje zlasti v sušnih obdobjih Teš pridela tudi polovico elektrike, ki jo Slovenija dnevno porabi. A na politiko rudarji seveda nimamo vpliva.