Sredi sedemdesetih let minulega stoletja večnega izobčenca režiserja Sama Peckinpaha nihče več ni jemal resno. Hollywood si je vidno oddahnil, saj je bil prepričan, da se je znebil enega svojih največjih in permanentnih težakov, ki naj bi izgubil tisti neukrotljivi režiserski občutek, s katerim je v Mehiko spravil Ali McGraw in Steva McQueena oziroma v slikovitem svinčenem baletu v večna lovišča poslal Divjo hordo. Obupani in vsak dan zadrogirani režiser je zavrnil režiji stripovskih King Konga in Supermana ter izziv našel v režiji filma Železni križec (The Cross of Iron), ki ga je Orson Welles takoj označil za največji protivojni film po Na zahodu nič novega Lewisa Milestona. Za Peckinpaha je bilo takrat pomembno le, da je bil daleč proč od neznosnega Hollywooda. Za nas pa je še pomembnejše, da je prišel v Slovenijo, kjer je na različnih lokacijah posnel svoj zadnji veliki film, vojni spektakel Železni križec.
Lokacija: hotel Palace (Kempinski)
Še pred desetletjem smo se zgražali ob pogledu na propadajoči hotel Palace. Ne samo da je kazil podobo portoroške riviere, obsežen sklop popkulturne zgodovine je trohnel dobesedno pred našimi očmi. Hotel namreč ni bil samo hotel v tistem osnovnem, prenočitvenem pomenu, temveč je že od odprtja leta 1910 pomenil veliko več – prestiž. Sem so hodili največji zvezdniki filma: Orson Welles, Yul Brynner, Marcello Mastroianni, Pierre Brice, Lex Barker, hrvaški pianist Ivo Pogorelić, veliki grški skladatelj Mikis Theodorakis (Grk Zorba), italijanska popevkarska smetana: Rita Pavone, Patty Pravo, Bobby Solo in Adriano Celentano ter največji med nami – maršal Josip Broz - Tito. Skratka, sama velika imena šovbiznisa, s katerimi se uprava hotela na spletni strani hvali še danes. Pozabili pa so zapisati najpomembnejše: da sta se terasa in park z ribnikom pred hotelom za potrebe filma Železni križec za nekaj kadrov spremenila v bolnišnico na koncu fronte, kjer je kot desetar Rolf Steiner okreval James Coburn in kjer se je za eno noč zapletel s tamkajšnjo negovalko Evo v podobi Sente Berger. Morda rogovilež Sam Peckinpah za mondenost hotela res ni najprivlačnejši lik, vendar je – glede na kultni status in današnji ugled – vseeno zgodovinska osebnost, s katero bi se veljalo pohvaliti.
Hotel, ki je v zadnjih letih postal Kempinski, namreč spremlja velika in tudi bogata imena že od odprtja v začetku prejšnjega stoletja, lahko bi celo rekli, da so ga zgolj v ta namen tudi zgradili. Takoj mu je bil dodeljen status objekta najvišje kategorije in je skupaj z Excelsiorjem v Benetkah veljal za največjega in najimenitnejšega na Jadranu. In nemški vojaki, ki v Peckinpahovem filmu plešejo ter se mastijo, niso bili prvi soldatje v njem. Med drugo svetovno vojno so se v hotelu dejansko zbirali nemški oficirji, po njej pa jugoslovanska vojska. Paradoks v zvezi s filmom je v tem, da obe vojski nastopata v Železnem križcu. Po večini pravi igralci kot nemški vojaki in pripadniki JLA kot statisti na nemški in ruski strani. Rusi se naokoli vozijo v Tamovih tovornjakih, prepevanje pesmi Oj, Kozaro na ruski fronti pa danes velja že za ponarodelo filmsko napako.
Sinopsis: Železni križec
Sam Peckinpah si je vedno želel posneti film na temo druge svetovne vojne. Že okoliščine so po svoji izhodiščni naravi takšne, da bi v njem našel dovolj režiserske svobode, s pomočjo katere bi svoj talent za pokole in brizganje krvi prenesel na filmski trak. Zato je takoj zgrabil priložnost, ko je prejel klic špekulantskega producenta Wolfa Hartwiga, da bi v Evropi posnel film o dogajanju na vzhodni fronti, natančneje na Krimu. Oba sta videla svoje koristi: Peckinpah je potreboval odklop od Hollywooda, Hartwig podpis režiserja, ki bi zagotavljal prihod igralske smetane. In smetana je tudi prišla: James Coburn, Maximilian Schell, James Mason, David Warner in Senta Berger so bili del privlačne zasedbe, ki so jo dopolnili slovenski in hrvaški igralci. Produkcija je imela – že iz prej znanih razlogov – svojo bazo v Zagrebu, snemanje pa je potekalo na različnih lokacijah po vsej Sloveniji. Kot je bilo pri Peckinpahu v navadi, stvari niso minile brez incidentov. Pod vplivom maliganov se je znašal nad vsemi, obljubljal marsikaj, pozabljal, kaj je že in česa ni posnel, primanjkovalo in zmanjkovalo je denarja. V tem kaosu je med aprilom in julijem 1976 nastal po svoje celo nedokončan film, saj so morali zaključne prizore posneti na hitro in sliko med Steinerjevim huronskim krohotom na poti »tja, kamor rastejo železni križci«, celo zamrzniti, kar je pozneje dalo pripovedi še dodaten čar nekoga, za katerega se vojna nikoli ne konča. Po prvotni ideji bi te kadre morali posneti na solinah v Piranskem zalivu, a je producent že vnaprej ocenil, da bi bilo to predrago.
Odjavna špica
Če pogledamo lokacijsko, je Železni križec pravzaprav vseslovenski film, saj poleg hotela Palace v filmu nastopajo še most pri Kostanjevici, stara opekarna pri Obrovem, za notranje prizore v bunkerju pa so uporabili studio v Piranu. Slovenska Istra je bila torej v tistem času videti kot vojno polje. V filmu se v manjših in malo večjih vlogah od manjših pojavijo tudi naši igralci Demeter Bitenc, Brane Grubar, Jože Horvat in Bojan Maroševič ter slovenski ženski cvetober: Metka Franko, Olga Kacjan, Jana Šmit, Barbara Levstik, Vida Jerman in Marina Urbanc. Večini od njih je Sam obljubljal veliko hollywoodsko kariero, a je v London odpeljal le Slavka Štimca ter ga režiserju in producentu Donu Sieglu predstavil kot evropskega Marlona Branda. Štimac tako visoko potem ni nikoli poletel. A vednost o dnevih Sama Peckinpaha v Sloveniji vseeno ni majhna. O tem imamo knjigo, dokumentarni film in nekaj ustnih izročil. Njegov največji tukajšnji oboževalec, stripar Zoran Smiljanič, pa je zapuščeno tablo na stari opekarni celo opremil z narisanim železnim križcem in napisom: »Sam was here.«
