Društvo slovenskih pisateljev (DSP) je pred nedavnim sprejelo odločitev, da nagrade, ki jih podeljuje, ne bodo imele več finančne teže. O tem sta že spregovorila oba letošnja nagrajenca stanovskega društva – pisatelj Mate Dolenc, ki je maja prejel desetnico, nagrado za otroško in mladinsko književnost, ter dobitnica Stritarjeve nagrade za literarno kritiko Tanja Petrič. S častjo se ne da plačati položnic, bi lahko strnili njuno mnenje o odločitvi društva, da prekine prakso finančnega nagrajevanja svojih stanovskih kolegov za izstopajoče dosežke, četudi že doslej ni bilo prav enormno – vrednost najvišje izmed tistih, ki so sedaj le še simbolno priznanje, je bila 3500 evrov (Jenkova nagrada), vrednost desetnice 3000, vrednost Stritarjeve pa 1500 evrov.
Finančni del nagrade je doslej veljal za neke vrste kompenzacijo za nizke avtorske honorarje na trgu, kot je v intervjuju za Dnevnik pred nedavnim povedala Tanja Petrič. Kaj se torej dogaja v poslovodstvu stanovskega društva, kar mu je onemogočilo, da bi ti relativno nizki zneski tudi letos prišli do avtorjev, ki so si jih ne nazadnje zaslužili?
Iskanje grešnega kozla
Kot je za Delo prejšnji mesec pojasnjeval poslovni sekretar DSP Saša Jovanović, je društvo odločitev sprejelo, ker naj bi jim Javna agencija za knjigo (JAK) v zadnjih petih letih zmanjšala sofinanciranje za 50.000 evrov. Društvo z izjavo krivdo za svojo odločitev očitno prelaga na svojega glavnega financerja, ki pa je subvencije v zaostrenih javnofinančnih razmerah zadnjih let proporcionalno zmanjšal vsem prejemnikom javnih sredstev. Za nameček zmanjšanje subvencioniranja za 50.000 evrov v petih letih ni veliko, če vemo, da je društvo od vključno leta 2009 od JAK prejelo za nekaj manj kot tri milijone nakazil, s čimer se uvršča tik za največjega prejemnika, založbo Beletrina.
Izjava poslovnega sekretarja zveni, kot da je JAK dejansko zmanjšal ali ukinil subvencioniranje literarnih nagrad, kar pa ni res, saj odločitev, katere stroške bodo prejemniki subvencij prikazovali med upravičenimi, sprejemajo producenti sami. Jovanović je za Delo povedal še, da je z odobrenimi sredstvi sofinanciranja za leto 2015 »komajda mogoče izpolniti pogodbene obveznosti med DSP in JAK glede števila avtorskih nastopov in dogodkov«. A števila nastopov in dogodkov društvu ne nalaga JAK, pač pa jih društvo prijavlja na javne razpise po lastni presoji in zmožnostih. Izjava o zmanjšanju sofinanciranja vzbuja tudi vtis, da je javna institucija dolžna DSP leto za letom sofinancirati v nespremenjenih zneskih, kar seveda ne drži, saj je naloga JAK, da javna sredstva deli v zasledovanju javnega interesa na področju knjige. O tem na posameznih razpisih presojajo strokovne komisije, ki so sredstva dolžne razdeliti v skladu s kakovostjo prijavljenih programov.
Društvo je odgovornost za svojo odločitev skušalo preložiti še na nekoga drugega – namreč na pesnico Anjo Golob, ki je lani iz razlogov »osnovne higiene«, kot je dejala, zavrnila finančni del Jenkove nagrade, kar je argumentirala med drugim s prepričanjem, da bi morala za financiranje nagrad poskrbeti država, ne pa zasebni meceni. Kot nam je povedal predsednik DSP Ivo Svetina, naj bi od tedaj govoril z vrsto potencialnih donatorjev, ki pa društva menda ne želijo več podpirati, ker naj bi si pisatelji s tem primerom sami naredili škodo. Izjava ne spremeni dejstva, da je društvo do letos prejemalo subvencijo za kritje finančnega dela nagrade, medtem ko letos za subvencijo v ta namen sploh ni zaprosilo.
Do honorarja z literarnimi nastopi
Izjavo poslovnega sekretarja o zmanjšanju subvencioniranja za 50.000 evrov smo preverili pri JAK, kjer se je pokazala nekoliko drugačna slika. Sofinanciranje agencije se je namreč v dveh programskih sklopih (bralna kultura in literarne prireditve), v okviru katerih DSP podeljuje nagrade, v obdobju 2012–2015 zmanjšalo za skupno 19.000 evrov. »Znižanja so povezana z gibanjem proračunskih sredstev za področje, s presojo strokovne komisije in s številom v sofinanciranje sprejetih programov,« pojasnjujejo v JAK. Društvo literarnih nagrad ni vključilo v finančno konstrukcijo programov za leto 2015, kot je to storilo v preteklih letih, četudi se zneski subvencij tem programom glede na leto prej niso spremenili. Upravni odbor društva je odločitev o ukinitvi finančnih nagrad sprejel šele na seji 16. junija, kot nam je navedel predsednik društva, torej pet mesecev po oddaji finančnih konstrukcij sofinancerju. Kaže, da je poslovodstvo DSP odločitev sprejelo brez predhodne odobritve organa upravljanja.
Predstavniki društva se sicer pritožujejo čez preveliko število dogodkov, v katerih izvajanje naj bi jih silil JAK, tako rekoč v isti sapi pa si jih s promocijo nagrajenih avtorjev nalagajo še več. Na naše vprašanje, katere stroške je društvo prijavilo namesto stroška denarne nagrade, v agenciji odgovarjajo, da je za leto 2015 v primerjavi z lanskim letom napovedalo nekoliko višje stroške promocije tako na področju bralne kulture kot literarnih prireditev. To se sklada z napovedjo društva, da bodo prejemniki nagrad odslej dobili častno listino, ob tem pa bo društvo prejemnika in njegovo literarno delo promoviralo med bralci z literarnimi nastopi. Podobno nam je povedal Ivo Svetina, ki bi želel pisatelje ob prejemu nagrade peljati na neke vrste literarno turnejo: ker JAK za vsak nastop v okviru subvencioniranega programa predpisuje vsaj 150 evrov honorarja, bi denimo dobitnik desetnice svojih 3000 evrov zaslužil z 20 nastopi. Vredno je opomniti, da JAK predpisuje najnižjo vrednost honorarja, medtem ko lahko zgornjo postavi izvajalec programa sam, v tem primeru društvo. Jasno je le eno – finančnega deleža nagrade DSP ni več mogoče dobiti, pač pa si ga je treba prislužiti.
