Lokacija, kjer domujejo Dobnikarji, sodi pod faro Sv. Jakoba in »žegnanjska nedelja« (zadnji konec tedna v septembru) je bila nekaj posebnega. Takrat se je pripravilo nekaj več hrane, ljudje so prišli tudi od drugod, harmonika ali pa celo dve sta se oglasili, pelo se je in plesalo in veselju in praznovanju ni bilo ne konca ne kraja. Takrat so v gostilni imeli tudi posebno igro, imenovano »metanje suhe klobase skozi vrata«, kar je pomenilo, da so ti zavezali oči, te postavili na sredino sobe, te zavrteli in potem si moral, tako zavrteno dezorientiran in z zavezanimi očmi, zadeti odprta vrata. In če ti je to vendarle uspelo, je bila klobasa tvoja, če ne, si jo pa moral plačati.
Na prostoru, kjer danes stoji »ta nova gostilna«, je bil nekdaj mali salon in v njem je bila med drugo svetovno vojno »mejna pisarna«, saj je prav tu potekala meja med italijansko in nemško »komando«. Ko je stari ata Anton leta 1957 za vekomaj zapustil ta svet, je posle prevzel sin Anton (letnik 1927, še zdaj radoživ, klen možakar iskrivih oči), ki se je poročil z Marijo Ponikvar iz sosednje vasi Robež. Imata dva otroka, hčerko Marinko in še sina – ja, seveda, Antona, kakopak!? Ata Anton je tudi partizanščino občutil od blizu, saj je bil najprej eno leto v poljanskih hribih, potem pa še eno leto v Beli krajini. Po vojni so v gostilno zahajali tu di takratni »ta novi veljaki« Kidrič, Marinko, Kardelj in Leskošek, ampak so vso hrano in pijačo kar s se boj prinesli in na vrtu gostilne použili, vse dokler ni naneslo, da je vrli ata Anton stopil k varnostniku (Škulj se je pisal), ki ga je poznal, saj sta skupaj služila partizane v Beli krajini. Ko so veljaki začeli spraševati, kdo je ta oštir, jim je Škulj povedal, da je njegov medvojni soborec. No, od tistega dne so pa veljaki vedno naročevali in vse naročeno plačali v gostilni in jestvin in pijače niso več s seboj nosili.
Prav poseben dan, tudi velik praznik, pa je bila vedno katarinska nedelja (25. novembra). Takrat so naj več prodali, pa tudi gostov je bilo ogromno. Kartalo se je, marjanco se je tudi igralo, pa balinalo. Tudi plesalo se je, kakopak, in lastniki znajo povedati, da se je tudi redno pretepalo, kar je bil takrat pač obvezni sestavni del vsake veselice. Leta 1967 se gostinska dejavnost preseli »čez cesto«, kjer se obstoječemu malemu salonu dozidajo kuhinja in šank ter stanovanjski del. Leta 1981 posle prevzame sin Anton, že tretji Anton po vrsti, ki se v Ljubljani izšola najprej na gostinski, potem pa še na hotelirski šoli (obe sta domovali na Poljanah). Poroči se z Marijo Maletič iz sosednje vasi. Pridelata dva sinova, Antona, hja, seveda, in Roka. Oba sta izšolana v gostinskem poklicu, Tone je kuhar, Rok pa izvrsten barman, ki je bil leta 2006 šesti bar man sveta, v letih 2009 in 2014 pa se je prebil celo do četrtega mesta.
Danes se lahko pri njih masti in odžeja z marsičim. Tu so juhe vseh vrst (prav zdaj ponujajo poleg goveje tudi posebno kremno korenčkovo juho), pa suhe mesnine vseh vrst, vključno s pršutom, pa sirove plošče, pa žabje krake, pa jurčke z jajčki ali na žaru, pa telečjo obaro z ajdovimi žganci, pa joto, potem pa še zrezke vseh vrst, pa bikove prašnike s tatarsko omako, vegetarijanski krožnik se tudi najde, pa svinjska pečenka tudi in slastno ocvrt piščanec takisto, pa njoki v smetanovi omaki s puranom ali v jurčkovi omaki, pa file postrvi s pečeno polento in rožmarinom, lignji so tudi tu, pa jagnječja zarebrnica v poprovi omaki, ki ji je priložen pečen krompir s timijanom, da o kolinah, ki jih še danes sami naredijo, niti ne izgubljam besed, kakor tudi ne o resnično bogatem izboru prilog in solat, pa o vedno doma pripravljenih poticah, zavitkih, palačinkah in hišnih rezinah tudi ne. Vse navedeno je moč »tekoče plemenititi« s pijačami z vseh koncev Slovenije.
Neovrgljivo dejstvo je, da se pri Dobnikarjevih dobro je in tudi grla nikoli niso suha. Tone in Rok pa sta trdno zagotovilo, da se bo tradicija gostilničarstva nadaljevala tudi v prihodnje. Iz srca voščim vse dobro vsem Antonom Dobnikarjevim (in Roku tudi, seveda) in vsem njihovim lepšim in boljšim polovicam, ki pa so veliko, veliko več kot samo polovice!
