Že mogoče, da je bila ura popoldanska in so bili evropski šefi že prijetno omotični od kozarca preveč, a poteze ne gre prezreti, češ, stari osli spet zbijajo kozle. Bolj mogoče je namreč, da gre za diplomatsko katastrofo večjih razsežnosti, vredno kakšne nagrade. Samo predstavljajte si. Predstavljajte si biti slovenski predsednik vlade. Kot da ni dovolj, da moraš riniti v Bruselj zaradi lenih Grkov, ki imajo vsaj morje doma, ki ga ti ne boš zlepa videl; kot da ni dovolj, da moraš biti tam še na državni praznik, ko vsi drugi že veselo čofotajo v Crikvenici. Stojiš torej tam, prav klavrno razpoložen, z vsemi tistimi kamerami uprtimi vate, kot da si sposoben vsak dan sproducirati neko novo pametno izjavo, no, saj bi mogoče celo bil, ampak prekleti Grki ti ne dajo nič materiala. Takšne in podobne misli ti švigajo po glavi, ko se torej prestopaš po evropskem parketu. A je kdo ugasnil klimo? Potem pa, meni nič tebi nič, mrak čez oči. Kaj, hudiča?!

Trenutek človeka lahko naredi ali uniči in kasneje je težko še kaj popraviti. Kar je bilo videno, ne more postati nevideno. In kar smo v resnici videli, ni bila zajeb*** kolegov, ampak manifestacija moči. Ko je stari J. prekril slovenske oči, je zapeljal metaforično tankovsko enoto v Vače – Slovenija pa je počenila. Očitati sicer ne gre toliko reakcije, ob tako butasti potezi človek težko dobi ustvarjalni navdih, najbrž pa njegov smisel za humor dodatno pomori misel na Crikvenico, državni praznik, Grke in kamere v glavo. Očitati gre samo zgodovino tega odnosa, ki je očitno takšen, da nekdo nekomu, ne bomo kazali s prstom, lahko prekrije oči, ne da bi ta znorel in izvedel kung fu udarca, naučenega na zadnjem treningu oni dan, ampak samo nekaj zajeclja. Imate sicer prav, ko se spominjate, da to ni bil prvi vprašljiv izpad evropskega očeta. Videli smo že, kako je kolege zafrkljivo klofnil in izvajal neke samo njemu razumljive šale s kravato. Mogoče je res, kar so pisali časopisi, in si gospod za zajtrk najraje privošči konjak. Tega sicer ne verjamem, ker Evropske unije pač ne more voditi neki pijanec, sploh glede na to, kje smo po 70 letih pristali. Hm?

Kakor koli že, tudi če ima J. problem, imam jaz večjega. Ker so me vse življenje učili, da je treba imeti hrbtenico, povedati, če je slučajno kdo pijan za volanom, pa tudi spoštovati druge in zahtevati enako v zameno. Zdaj pa ugotovim, da s prekarnimi novčiči plačujem svojega najvišjega zastopnika, ki mu lahko nekdo meni nič, tebi nič stopi za hrbet in prekrije oči pred kamerami in novinarji, ter da ta ne reagira s kung fu metodo. Ker kdo ve, kaj vse si še drzne, ko kamer in novinarjev ni. Mu naroči mehko kuhana jajčka za zajtrk, čeprav ima Slovenija raje trda? Ga pošlje ven, ko se morajo odrasli resno pogovarjati?

Zato od 26. junija 2015 malo težje živim v Sloveniji.