Vas moti »manija Murray«, ki je na turnirju v Wimbledonu še posebej očitna?
Ne moti me, uživam, ko igram na travnatih igriščih Wimbledona. Seveda je prvih nekaj dni pred začetkom turnirja psihično zahtevnih, ko je breme uspeha vsako leto na mojih plečih, vsi o tem pišejo zgodbe, toda ko se turnir začne, je bremena manj, spim v domači in ne hotelski sobi, na dvobojih pa me močno bodrijo. Za primer si poglejte nogomet, kjer moštva doma vedno igrajo boljše.
Toda vsa ta medijska pozornost gotovo ni dobra za vašo raven koncentracije?
Tega se je potrebno navaditi. Na to temo sem govoril z mnogimi ljudmi in najpomembnejše je, da ne spremeniš vsakodnevne rutine. Branje časopisov, gledanje televizije ali brskanje po spletu so stvari, ki jih počnem tudi med turnirjem, čeprav je pogosto govora o meni.
Imate vrh glave vprašanja, ki so povezana z vašo narodnostjo, rojeni sta namreč na Škotskem?
Gredo mi na živce. Za Veliko Britanijo nastopam od svojega 12. rojstnega dne. Imam veliko angleških prijateljev, tudi člani moje družine so Angleži, moje dekle je Angležinja in tudi sam zdaj živim v Angliji. Ponosen sem, da sem rojen na Škotskem, kot sem prepričan, da so Angleži ponosni, da so Angleži. Toda ko igram tenis, ga igram za Veliko Britanijo in ponosen sem na to. Žal mi je le, da moram to vsako leto vedno znova pojasnjevati.
Ste previdni, kaj govorite v javnosti?
V intervjujih vedno. Ko sem začel igrati tenis, sem samo odgovarjal na vprašanja, novinarje sem imel za prijatelje. Toda večkrat so moje izjave interpretirali napačno, zato sem zdaj previden in se potrudim, da so moji odgovori razumljivi, predvsem pa, da niso kontroverzni. Težav z izjavami z začetka kariere nimam več.
Se vam zdi, da veliko ljudi ne prepozna vaše zabavne plati, konec koncev vas kličejo gospod Jezni?
Mogoče je tako, ker sem na teniškem igrišču resen. Toda nisem bil vedno takšen. Na začetku kariere so vsi govorili, da sem odličen in sproščen, nekaj drugega kot Tim Henman. Danes pravijo, da sem dolgočasen in zaprt vase. V resnici sem zabaven človek, rad se smejim in stresam šale. Želim si, da bi name gledali drugače.
Vam jeza na igrišču pomaga?
Če stokaš več iger, to ni produktivno. Če pa si tih in čustven in to vsake toliko pokažeš, se počutiš bolje, predvsem pa se pomiriš. Poznam ljudi, ki ves čas godrnjajo zaradi službe. Sam sem srečen, da je moja služba igranje tenisa. Seveda mi ni vselej lahko, sem utrujen in pod pritiskom, a večinoma uživam.
Kako počivate, se sproščate?
Gledam veliko boksa, rad sedem v gokart in igram nogomet. Veseli me tudi debatiranje o športu, čeprav me mnogi sprašujejo o tenisu in določenih dvobojih.
Boks? Kaj pa je tako zanimivega pri boksu?
Z nekdanjim profesionalnim boksarjem Davidom Hayem sem preživel nekaj časa v Miamiju. Med treningom sem ga opazoval in bil je izjemen. Seveda se nisva pomerila v ringu, je ogromen možakar. Toda z njim se je vedno lepo pogovarjati, tudi zato, ker sta tako tenis kot boks individualna športa. Razmišljava podobno. V moštvenih športih je pogosto tako, da je za poraz kriv trener, v tenisu je krivda vedno usmerjena na igralca.
Se kdaj jezite, da igrate tenis v dobi Rogerja Federerja, Rafaela Nadala in Novaka Djokovića, ki jih je težko premagati?
Ne, proti njim sem že večkrat igral in jih vsaj trikrat premagal. To je zelo pomembno, saj se po navadi pomerimo v zaključnih fazah turnirjev. Zdaj sem proti njim samozavestnejši, kot sem bil še pred letom ali dvema.
V Avstraliji ste izgubili finale z Novakom Djokovićem. Ste potrebovali veliko časa, da ste po porazu prišli k sebi?
Bil sem razočaran. Ljudje menijo, saj boš že prihodnji teden imel priložnost za zmago, toda v tako pomemben turnir je vloženo veliko, sam sem na primer treniral novembra in decembra, ko imamo načeloma prosto. V Avstraliji je vedno vroče, zato je fizična priprava izjemnega pomena in ko si tako blizu zmagi... Potreboval sem kar nekaj tednov, da sem prišel k sebi, toda danes se počutim dobro.
Je težko uživati v igri, ko veš, kako zelo blizu zmagi si bil?
Ko zmaguješ, se seveda počutiš dobro, ko izgubljaš, pa slabo. Pri porazih je najpomembnejše spoznanje, kaj sem naredil narobe in kako to popraviti. In to mi je zadnja leta dobro uspevalo. Tudi po hudih porazih sem se vedno vrnil in bil še boljši.
Aktivni ste na twitterju, so pa socialna omrežja športnike že dostikrat spravila v težave.
Sam twitter uporabljam kot orodje, s katerim komuniciram s svojimi sledilci. Sem pozitivno naravnan. Žal je na omrežjih moč prebrati veliko negativnega, ljudje lahko rečejo, kar koli jim že pride na pamet.
Povzeto po shortlist.com
