Država sofinancira prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter za obvezno zdravstveno zavarovanje duhovnikom in, na primer, islamskim imamom pa tudi laikom, ki imajo z verskimi skupnostmi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Kaj ti laiki delajo, država ne beleži. Kdo naj bi bil upravičen do plačila dela prispevkov, državi predlagajo verske skupnosti same. Država predloge sedmih verskih skupnosti, petih krščanskih in dveh islamskih, v večini primerov sprejme. Pogoji namreč niso vsebinski, temveč formalni. Zakon o verski svobodi, ki je podlaga za sofinanciranje, podlage za vsebinski vpogled v delo verskih uslužbencev državi ne daje.
Brez laikov ni vere
Tako denimo Katoliška cerkev poleg duhovnikov za sofinanciranje predlaga tudi administrativne delavce in – po naših informacijah – tudi nekatere pomožne delavcem, denimo kuharice, ki kuhajo za duhovnike. Cerkveni pravnik Andrej Naglič je na vprašanje, kdo vse je verski uslužbenec, pojasnil, da so tudi laiki, kot so kuharice in čistilci cerkva, del verske svobode. »Tradicionalno velja, da so verski uslužbenci tako posvečene kot laične osebe. Oboji so nepogrešljivi za versko dejavnost. Tako je že stoletja. Brez laikov ni verske dejavnosti in to je bistvo naše vere,« pravi Naglič.
Tajnik Slovenske škofovske konference Tadej Strehovec pravi, da se sofinanciranje vedno nanaša na individualne verske uslužbence in torej država sofinancira zavarovanja vsakemu posebej. Strehovec za boljšo predstavo sistem primerja s sofinanciranjem prispevkov posebej zaslužnim kulturnim delavcem. Vendar – če primerjamo pogoje za sofinanciranje – morajo kulturni delavci svoj »posebni« status sproti obnavljati oziroma dokazovati upravičenost do prispevkov z vedno novimi dosežki. Laičnim verskim uslužbencem pa dosežkov oziroma delovne uspešnosti ni treba izkazovati. Država tako uradno ne ve, kaj laični verski uslužbenci, ki jim sofinancira zavarovanje, delajo. Pozna le njihova imena, nima pa vpogleda v vsebino njihovih pogodb.
Drugi nenavadni vidik sofinanciranja je zakonska določba, ki določa podlago za izračun števila verskih uslužbencev. Število je sorazmerno s številom pripadnikov posamezni veri in določeno je razmerje en verski uslužbenec na vsakih 1000 vernikov. Verske skupnosti pa lahko število vernikov dokazujejo same, tudi glede na popise prebivalstva, piše v zakonu. Zadnji popis, ki je ljudi spraševal po verski pripadnosti, je bil izveden leta 2002. Tedaj je bilo zabeleženih 1.135.213 katolikov; Cerkev sicer po svojem štetju iz leta 2009 navaja, da je katoličanov v Sloveniji več kot milijon in pol. Po mnenju poznavalcev, s katerimi smo govorili, pa te številke danes ne ustrezajo več dejanskemu stanju.
Prostovoljci v sivini
Res pa je, da verske skupnosti razmerju 1:1000 v praksi ne sledijo. Tako je denimo RKC letos Uradu za verske skupnosti, ki deluje pri ministrstvu za kulturo, za sofinanciranje vsak mesec »prijavila« med 815 in 820 verskih uslužbencev. Če bi upoštevali državno štetje iz leta 2002, bi jih lahko prijavili okrog 1100. Strehovec pravi, da temu ustrezno pada tudi število verskih uslužbencev. Obenem, nas je opozoril, pa je število odvisno tudi od tega, koliko denarja ima Cerkev za svoj del financiranja prispevkov za zavarovanje.
Preostali laični verski uslužbenci opravljajo uradno svoje delo za Cerkev zastonj, kot prostovoljci, kar je minuli teden RKC opredelila tudi s posebnim internim pravilnikom. Kot smo že pisali, pa je to področje delovanja verskih uslužbencev ovito v skrivnost. Naši sogovorniki iz cerkvenih vrst pravijo, da nekateri laični verski uslužbenci, ki zaradi pomanjkanja denarja ne morejo dobiti pogodbe o zaposlitvi, opravljajo pa redno delo, prejemajo poplačilo v gotovini. Gotovino Cerkev oziroma posamezne župnije dobivajo s prostovoljnimi darovi vernikov pri mašah in drugih obredih. Tako gotovina kroži v zaprtem krogu in v to država – kolikor nam je uspelo izvedeti pri pristojnih institucijah in poznavalcih področja – nima vpogleda. Verski dostojanstveniki se pri tem sklicujejo na versko svobodo, ki jo zagotavljajo ustava in mednarodnopravni akti.
