»Ker imam črpalkico, sem lahko šla na rojstni dan in jedla torto. Ne sadne, tisto drugo, čokoladno in komaj čakam, da grem spet na rojstni dan,« je navdušena šestletna sladkorna bolnica Mia, ki jo, odkar ima črpalko s senzorjem, ki nenehno spremlja raven glukoze v njeni krvi, dajanje inzulina več ne boli in je tudi ne zbadajo več tako pogosto.

Da je bilo življenje sladkornih bolnikov pred pojavom inzulinske črpalke bolj zapleteno in boleče, se strinja tudi njena mama Sanja, ki s sladkorno boleznijo živi že dobri dve desetletji in si je prvih deset let vbrizgavala inzulin – hormon, ki poskrbi, da ostane raven sladkorja v krvi v mejah normale, še z injekcijami. »Zdaj je življenje veliko lažje. Ni več treba jesti točno ob vnaprej določeni uri, zaradi odmerjanja inzulina iz črpalke pa so mirnejše tudi noči, ko me nič ne skrbi in lahko normalno spim. Še na plaži je največja težava s črpalko ta, da ti včasih vleče kopalke navzdol,« pravi Sanja.

Sanje o zaprti zanki

S črpalko je mogoče danes inzulin v telo dovajati že z majhno elektronsko napravo (v velikosti mobilnega telefona), ki posnema delovanje zdrave trebušne slinavke. »Razvoj inzulinskih črpalk traja že nekaj desetletij in vsaka generacija prinese novosti, ki vodijo v aktivnejši slog življenja in večjo varnost – pred težkimi hipoglikemijami. Sprva se je povečevala zanesljivost pri dovajanju inzulina; natančnost pri odmerkih se je izjemno povečala, kar je neprecenljivo zlasti za malčke,« pojasnjuje doc. dr. Nataša Bratina s kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove na Pediatrični kliniki. »Sledil je razvoj črpalk z računalom, ki je otroku ali staršem pomagal izračunati odmerek inzulina. Nato še razvoj senzorja za neprekinjeno merjenje sladkorja v medceličnini, ki je hitro našel mesto v črpalki, kjer je pacientu posredoval podatek o trenutnem sladkorju in o gibanju sladkorja v zadnjih treh, šest, dvanajst ali celo 24 urah; črpalka pa ga je z alarmom opozorila, če je bil sladkor previsok ali prenizek,« našteva dr. Bratina in nadaljuje, da je bila logična nadgradnja razvoja, da se črpalka ob prenizkem sladkorju (hipoglikemija) samodejno zaustavi, če se alarm presliši. Nova črpalka 640G pa v času padanja sladkorja zdaj že predvidi hipoglikemijo in se ustavi, preden do nje sploh pride. Še bolj pomembno je, da ponovno vklopi dovod bazalnega inzulina, ko sladkor zraste v varno območje. »In tako deloma že uresničujemo sanje o zaprti zanki – črpalki, ki bo samodejno uravnavala sladkor v vseh situacijah,« meni dr. Bratina.

Ponoči so hipoglikemije težje prepoznavne

Čeprav je nova črpalka dražja od ostalih, število uporabnikov hitro raste, pove dr. Bratina in doda, da je tako tudi z drugimi novostmi. Pove pa tudi, da vsaki družini in vsem pacientom vedno predstavijo vse možnosti uporabe različnih črpalk in se ti sami odločijo za črpalko, ki je zanje najprimernejša. Bolniki s sladkorno boleznijo tipa 1 v starosti do 18 let morajo za najnovejšo črpalko doplačati 363,32 evra, starejši pa 460,92 evra.

Nova funkcija prepoznavanja hitrega padca sladkorja z zaustavitvijo dovajanja bazalnega inzulina, ki prepreči hipoglikemijo, je še zlasti dobrodošla v nočnem času, ko so hipoglikemije težje prepoznavne, pojasni dr. Bratina in doda, da uravnavanje visokih sladkorjev še ni urejeno na podoben način, a razvoj teče tudi v tej smeri. Pojasni tudi, da bazalne odmerke inzulina, ki dotekajo v telo po kapljicah samodejno vseh 24 ur na dan, preračuna zdravnik, ki črpalko nastavi tako, da čim bolj stabilizira sladkor za vseh 24 ur dnevno – za osnovne potrebe organizma v času, ko ne jemo. Inzulin namreč potrebujmo v vsakem trenutku. Ob pravilnem programiranju ostaja sladkor pri bolniku v mirovanju stabilen po več ur, lahko celo noč, pove dr. Bratina in doda, da je treba ob zaužitem obroku izračunati količino beljakovin in ogljikovih hidratov v hrani ter odmeriti dodaten odmerek – bolus inzulina. Meritve krvnega sladkorja bolniki kljub temu ne smejo opustiti. Njihovi mladi pacienti ga merijo 6–10-krat dnevno in tudi ob redni uporabi senzorja v primeru alarma preverijo, kaj se dogaja.

Železna disciplina

Najnovejša črpalka je uravnana za vsakega posameznika posebej. Zaradi tega bolnikom ni treba skrbeti, kakšna bo raven sladkorja med obroki hrane ali spanjem. Ko količina sladkorja v krvi naraste, poskrbi uporabnik za dodaten odmerek z nekaj pritiski na gumbe črpalke, so zapisali proizvajalci in napovedali, da v prihodnosti tudi to ne bo več potrebno, saj se znanstveniki trudijo, da bi črpalka uravnavala raven krvnega sladkorja povsem samodejno.

»A sta mi senzor in nova črpalka že zdaj močno olajšala življenje,« je jasna tudi bolnica Urška. »Ni se mi več treba tako pogosto zbadati, ni mi več treba jesti vedno ob točno določenih urah, kar je ob službi in otrocih včasih zelo težko. Tudi s športom se lažje ukvarjam, saj si lahko črpalko izklopim in prekinem dovajanje inzulina,« našteva Urška in doda, da črpalka zahteva tudi železno disciplino. Ugotavlja namreč, da črpalka marsikoga zlahka zavede, da greši. »Pri peresnikih je grehov manj, saj se moraš potem vsakič zbosti, kar pa ni nikomur všeč,« je jasna Urška, ki se kljub senzorju in črpalki še vedno zelo zadržuje pri hrani in se poskuša čim več gibati in izogibati stresu, kar je pri sladkorni bolezni prav tako zelo pomembno.