Spominska, žalna slovesnost 8. julija 1990, kot so dogodek poimenovali v scenariju za neposredni televizijski prenos, je bila brez dvoma pomemben dogodek. Na tej slovesnosti sta se lahko izrazila tako strah kot upanje ljudi, da je sprava možna – če bodo vsi, ki so sodelovali v bratomornem spopadu, naredili, kar je njihova dolžnost. Odtlej so bili storjeni številni koraki v to smer. Cerkev na Slovenskem se je ob 50-letnici konca druge svetovne vojne s posebno izjavo opravičila, v kolikor se je med vojno pretesno navezala na eno politično opcijo. Cerkev se namreč nikoli ne more in ne sme vezati na nobeno ideologijo, stranko ali politiko. Šuštar je v tej smeri veliko naredil. Žal pa je spravni proces po tej skrbno pripravljeni slovesnosti zastal: država ni uresničila svojih obljub. Morišča, kot so Huda Jama in mnoga druga, še vedno niso ustrezno označena, žrtve pokopane. A bodimo pozitivni: verjamem, da se zadeve počasi normalizirajo. Ni mogoče mimo letošnjega spravnega srečanja v šentviški škofijski gimnaziji. Vabilu sta se odzvala tako predsednik borčevske organizacije kot predsednik Nove slovenske zaveze, prišel je tudi predsednik države Borut Pahor. Namesto Tita Turnška je sicer prišel »le« Vasja Klavora, a pomembno je, da je prišel. Dialog poteka, to je dobro.
Do nekega večinskega konsenza smo le prišli, tega ne morete zanikati. Splošno sprejeto je, da je treba vse žrtve nasilja spoštljivo pokopati, da so bili zunajsodni poboji neopravičljivi in da je treba tedanje dogajanje videti v vzročno-posledični prepletenosti. Kaj bi morali še storiti? Kdo naj to stori? Vodstvo Cerkve, država, borci, svojci žrtev?Po moje je ključnega pomena, da se zavedamo in da razumemo, da so bila težka dogajanja 45 let zamolčevana in potiskana v podzavest. In da moramo zato dajati priložnost ljudem, da povedo, kaj se jim je dogajalo, tudi še dolgo po vojni. Da so slišani. Zadnjič sem srečal neko gospo, ki mi je pripovedovala, da ji samo zato, ker je hodila v cerkev, niso dali pokojnine po pokojnem možu, pa čeprav je bil ta partizan spomeničar. To jo še vedno boli. Koliko ljudi je po vojni končalo v zaporih, za nepomembne stvari. Hočem reči, da spravo zadevajo tudi pritiski na ljudi, ki jih je povzročal prejšnji režim skoraj vse do osamosvojitve. Spomnimo se, kdaj šele je Bučar rekel, da je državljanska vojna končana. In vendar ne zmoremo skupaj uvideti in izreči, da je bil prejšnji režim nasledek revolucije in totalitaren v svoji naravi.
Če vas prav razumem, hočete reči, da ne zadošča, da o tem pišejo mediji in zgodovinarji – do tega bi se morale opredeliti tudi ključne državne institucije?Da. Če želimo govoriti o spravi na strukturni ravni, bi si morali nekoč to jasno priznati – da smo imeli totalitarni komunistični režim, ki je dušil svobodo govora. Ker smo morali toliko časa molčati, smo travme, ki so sicer prizadele vse evropske narode, predolgo skrivali, zato so bile še bolj uničujoče. To je kot pri bolezni, če je ne zdraviš, izbruhne v še hujši obliki. Dve stvari bi morali opraviti: država bi morala obsoditi prejšnji totalitarni režim. Režim, ne ljudi! In skupaj bi se morali usesti akterji tedanjih dogajanj: se pravi predstavniki Zveze združenj borcev in Nove slovenske zaveze, ki poleg domobrancev zastopajo tudi druge skupine ljudi, ki jim je režim po vojni prizadejal krivice. Ne Cerkev in država, pač pa borci in Nova slovenska zaveza. Partizani so bili navsezadnje večinoma verni, le peščici v njihovem vodstvu je šlo tudi za revolucijo. Dialog pa bi morali voditi zrelo, z iskrenostjo, pogumom in notranjo ponižnostjo. Ob strani bi morali pustiti logiko moči in se začeti res poslušati, brez obtoževanja. Kajti kot je rekel Martin Luter, zlo in dobro nismo mi in oni drugi, zlo in dobro gre po sredini človeškega srca. Življenje ni črno-belo in ljudje nismo črno-beli. Tudi Cerkev ne. Leta 1995 je nadškof Šuštar obžaloval, kar smo hudega naredili med vojno oziroma če smo se pretesno navezali na eno strujo, na eno ideologijo. Čas za resnični dialog je pravi, saj je sovraštva manj, kot ga je bilo. Na obrazih ljudi, ki so se konec maja zbrali na Kongresnem trgu v Ljubljani ob obletnici slovitega Titovega govora na balkonu univerze, med katerim je napovedal povojne poboje, nisem videl prav nobenega sovraštva. Le neko tiho zadoščenje, da se lahko javno zberejo in izrazijo svoje mnenje. Sovražiti in kar naprej videti sovražnike okoli sebe navsezadnje ni prav nič krščansko. Krščansko se je spominjati in odpuščati.
V intervjuju za družino ste presenetili s svojo ostro interpretacijo spravne slovesnosti v Kočevskem rogu. Dejali, da je bil tedanji stisk roke med nadškofom in predsednikom en sam spin, da sploh ni šlo za spravno slovesnost, ampak za mašo zadušnico, in da se ta prevara vleče vse do danes. Kaj ste hoteli pravzaprav povedati s tem? Da je bila slovesnost izrabljena?Da, bila je zlorabljena ali morda – pragmatično uporabljena. Kučan in Šuštar – oba sta imela krasna govora – sta ljudi povabila k spravi. A slovesnost zato še ni bila spravna. Za spravo bi morala država kasneje tudi kaj storiti – pietetno označiti grobove na primer. Kasneje se je tudi izkazalo, da so to slovesnost, na kateri se je zbralo več kot 30.000 ljudi, uporabili v propagandne namene. Ne pozabimo, bližal se je plebiscit. Nadalje, Kučan ni dovolil, da bi se slovesnosti udeležila tudi Nova slovenska zaveza. To je bilo narobe. V scenariju za televizijski prenos je, kot sem že omenil, jasno pisalo, da gre za spominsko oziroma pogrebno mašo za vse žrtve. In vendar je Kučan govoril samo o spravni slovesnosti. Mimogrede: besedo sprava je uporabil vsaj desetkrat, nadškof Šuštar pa enkrat. Kučanovo dejanje vseeno cenim, tudi pod njegov govor se podpišem. Z izjemo kakšne podrobnosti. Rekel je denimo, da so tisti, ki smo se jih spominjali in jih priznavali že doslej, to spravno dejanje pravzaprav omogočili. To je bilo cinično: kajti komunistično vodstvo partizanstva je bilo obenem krivo, da je bila sprava toliko let kasneje sploh potrebna.
Predsednik Kučan in nadškof Šuštar sta svoja nagovora poprej uskladila. Zavestno nista uporabila besed revolucija, zločin, poboji. Se vam ne zdi, da je bilo to bolj posledica modrosti obeh – glede na tedanje napete razmere – kot »spin« ene strani ali »zrežirana« predstava? Še posebej ker nadškof Šuštar še malo ni bil naiven človek.Pomena tej slovesnosti nikakor ne odrekam. Zakaj sem rekel, da je šlo za svojevrstno prevaro? Ali, če hočete, populistično teatralnost? Kučan je tedaj rekel, da bo predsedstvo RS skupaj z drugimi organi republike prispevalo, »kar more in mora« storiti, da bo tudi z državnimi dejanji uveljavljena volja po spravi. Teh državnih dejanj kasneje ni bilo. Na državni strukturni ravni se ni zgodilo nič. Nismo obsodili totalitarizma, mrtvi niso dobili imena in groba, spomenika nismo postavili. Tudi na državni proslavi, na dan razglasitve neodvisnosti, niso bili spoštljivi do nadškofa Šuštarja. To, da so mu izklopili mikrofon pri blagoslovu lipe, še malo ni bilo naključje ali osamljeno dejanje kakšnega zadrteža. Dokumenti razkrivajo, da so se pripravljalci proslave ves čas prepirali, ali naj nadškofu Šuštarju sploh dajo besedo. Cerkev še vedno ni bila pripoznana kot subjekt civilne družbe. Tudi vatikansko priznanje Slovenije bi najraje bili kar zamolčali. Skratka, spravne volje je bilo več v besedah kot v dejanjih, ki bi morala slediti. Ko sem rekel, da je bila slovesnost v Rogu zrežirana, sem mislil predvsem na dogodke po njej. Ni dvoma, da sta obe strani opravili plemenito dejanje. Narobe je bilo, ker je po zaslugi »režiserjev« že sam stisk rok obveljal za spravo. Velika spravna pričakovanja so tako ostala za dolgo neuresničena. Kot sem že dejal, akterji sprave bi morali biti borci in Nova slovenska zaveza. In da ne bo nesporazuma: obe strani morata v svojih vrstah marsikaj razčistiti...
