Pozabimo za trenutek na Grčijo in se spomnimo na veliko zmago ekonomista v vlogi gospodarskega ministra Mateja Lahovnika, ki si je davnega leta 2009 ponosno pripenjal zasluge, ko je vlada Boruta Pahorja državnim bankam ukazala, naj nemudoma zaprejo vse pipe »tajkunskim podjetjem« in njihovim finančnim satelitom. »Inkriminirana« podjetja so se začela sesedati drugo za drugim: Istrabenz, Merkur, Infond Holding, celotna gradbena industrija… in konec leta je bilo slovensko gospodarstvo za skoraj desetino manjše kot leto prej. Drugi večji del še nedokončnega računa je prišel na mizo štiri leta kasneje v obliki dokapitalizacije bank, medtem pa ves čas počasi prodajamo: Drogo Kolinsko, Mercator, Fructal, Pivovarno Laško, NKBM...
Ne, ne mislimo pomešati vzrokov in posledic, še manj pa trditi, da bi morala država reševati bavčarje, kordeže, zidarje in tako dalje. Bilo pa je neumno zaradi njih pozabiti na podjetja, ali drugače: najbrž nikoli ne bomo izvedeli, koliko bančnih terjatev je pravzaprav postalo slabih (koliko je padel BDP, koliko »preveč« moramo privatizirati…) zgolj zato, ker se je politika brez slehernega ekonomskega premisleka odločila »kaznovati« tajkune, jim dati moralno lekcijo in se tako prikupiti volilcem. Zanesljivo vemo le to, da veliko tistih, ki so takrat iz neznanja in/ali pravičništva pri tem sodelovali, še danes pomembno ustvarja javno mnenje. Eni še vedno kot politiki, drugi kot neizogibni »strokovni komentatorji« v medijih brez spomina.
Drži, vsa Evropa, no, vsaj celotna prevladujoča (ne le vladajoča) politična elita evrske skupine se že pet let obnaša precej podobno. Kot Lahovnik tako tudi Angela Merkel ne bo nikoli mogla zadovoljivo, torej z ekonomskimi argumenti, pojasniti, zakaj je bilo treba leta 2010 in 2012 na hitro reševati upnike (beri: francoske in nemške banke) namesto dolžniku pomagati, da se okrepi in čez čas sam rešuje svoje težave z upniki. Z ekonomskega in navsezadnje geopolitičnega stališča še bolj nerazumljivo pa kajpak je, da Nemčija (»severna« oziroma »jedrna« skupina evrskih držav, v kateri se Cerarju Slovenija očitno prikazuje kot nekoč Pahorju nemško-francoski vlak) še leta 2015 vztraja pri tem.
Jasno, zakaj; če so zmogle Španija, Irska in Portugalska, zakaj ne bi tudi Grčija. Grčija, ki pri 180 odstotkih BDP, kolikor je zadolžena, plačuje manj obresti, kot jih Slovenija za 80-odstotno zadolženost, je maja letos v intervjuju za Mladino dejal ekonomist v vlogi finančnega ministra Dušan Mramor: »Če mi to lahko zdržimo, zakaj ne bi tudi Grki? Poleg tega je Slovenija Grčiji doslej odpisala skoraj 60 odstotkov posojila, s tem da ji je znižala obrestno mero in bistveno podaljšala dobo odplačila.« Merklova, Juncker in Lagardova skupaj ne bi zmogli bolje. Sedi, pet!