Kdo ve, kolikokrat so tile Grki nategnili svoje posojilodajalce, in kdo ve, kolikokrat so posojilodajalci nategovali Grke, ampak ne enih ne drugih ni zgodovina, ki je v grškem primeru še kako imenitna, izučila prav ničesar. Francozi, Britanci in Nemci so v zadnjih dvesto letih na veliko posojali denar Grkom. Ti pa ga na veliko niso vračali. No ja, vmes so jim podtaknili kakšnega njihovega (bavarskega) kralja, posojila so čudežno izginevala pri posrednikih, še raje pa pri trgovcih z orožjem, da so se Grki lahko branili pred sovragom. Tako je to bilo v zgodovini in tako bo na veke vekov. Amen.
Tudi jaz sem zapufan. Kdo pa ni? Ni sile, odplačati moram dolg za pralni stroj, hladilnik, avto, toplotno črpalko, komunalni prispevek, wc-školjko in vhodna vrata. Če vse skupaj seštejem, sem zapufan ene toliko kot Slovenija. Ne razumete? Naj ponazorim. Slovenski javni dolg znaša tam okoli 28 milijard, Slovencev je dva milijona, vsak ima torej za ene 14 jurjev javnega dolga. Jaz imam še svojega. In Grki? Ti so dolžni več kot 320 milijard. Ja, 64 tisoč trenutnih petmilijonskih slovenskih loto dobitkov. Ali 30 tisoč evrov na prebivalca. Ali 175 odstotkov BDP. Se pravi, če vi na leto zaslužite, recimo, bruto 20 tisoč evrov in se zapufate za 35 tisoč evrov, ste en čisto navaden Grk. Ja, to pa niti ni tako grozno, kajne? Kaj pa je dobrih 30 jurjev za en slovenski puf? Audi, BMW in nekaj malega za prvi izlet z novim avtom, pa je.
In zdaj pridemo do zanimivih razlik. Vi, pa tudi povprečni Grk, boste puf pač odplačevali. Težko, a bo moralo iti. Otroci bodo zaradi vašega novega BMW, ki si ga po vsej ekonomski logiki seveda ne morete privoščiti, jedli samo še suho juho in fižol s krompirjem, namesto da bi šli popoldne ali za konec tedna na kakšen izlet, boste fušali na veliko (razen ob nedeljah dopoldne, ko boste prali BMW), morje bo za vas videti le še kot osoljena voda v lavorju na balkonu. Seveda, vi se zdaj že zavedate, da so vam BMW podtaknile reklame in želja, da bi vam bila cela vas nevoščljiva. Pa ne pozabite – Nemci so ga naredili. In vam ga prodali! In denar vam je posodila banka, ki je točno vedela, koliko zaslužite, pa so vam ga vseeno dali. Ampak – vi boste stisnili in plačevali...
Grčija ga pa ne bi tako. Ne bi vračala, ker bojda nima denarja. Pustimo ob strani, da bogati ladjarji služijo kot nori, davkov pa ne plačujejo, da spretni gostinci za pite in tzatzikije računajo in kasirajo, računov pa ne poznajo. Pa da za obrambo dajejo skoraj toliko kot Američani. Pravijo, da denarja nimajo. In pustimo ob strani, da so večino pufov tako ali tako zmetali v banke, ki so, to je pa itak znano tudi pri nas, vreče brez dna. In zdaj, ko vanje ne mečejo več denarja, so jih kar zaprli.
Dobro, ekonomija je hudo zapletena znanost, učenjaki pišejo knjige in Nobelove nagrade se delijo, ampak nekaj bi pa vendarle moralo veljati. Denar, vsaj po mojem, ne more kar izhlapeti. Lahko samo zamenja lastnika. Vrag je v tem, da tile naši ljubi Grki ne vedo, ali pa nočejo vedeti, kdo je lastnik njihovega denarja. Fino je potem biti Grčija, malo manj fino pa je biti čisto navaden Grk.
