Nad tem, da francoska Nacionalna fronta izraža solidarnost z grško Sirizo, bi se bilo treba resno zamisliti. Prva velja v evrokratskem novoreku za skrajno levico, druga za skrajno desnico. Presenetljivo je, koliko levičarjev pade na ta kvazipolitični jezik in skupaj z evrokrati, tako rekoč unisono, diskvalificira Nacionalno fronto in sorodne politične grupacije. V čem je problem?

Najprej prisluhnimo Marine LePen. Kaj je še rekla po objavi rezultatov grškega referenduma? Rekla je, da je referendumska zmaga Sirize prvi rezultat trpljenja, ki mu je EU v preteklih letih podvrgla grško ljudstvo. V izidu referenduma vidi uverturo v proces, ki bo obsodil evropski režim tako imenovanega varčevanja. V EU ni ne svobode ne demokracije. Svobode ni, pravi, ker ljudje ne morejo odločati ne o imigracijski politiki, ne o finančni politiki in ne o kmetijstvu. EU zanikuje demokracijo. A če se demokraciji skušaš izogniti, bo kot bumerang priletela nazaj s pospeškom. Zato se v Evropi začenjajo kazati razpoke, ko si ljudstvo ponovno prisvaja moč proti totalitarizmu EU in njenih pajdašev, finančnih trgov.

Taka diagnoza je rezultat temeljnega premisleka, v katerem je ključna kategorija ljudstvo. V Grčiji je spregovorilo ljudstvo, zato je LePenova referendum in njegov izid pozdravila. V okviru EU pa ljudstvo ne odloča. Najpomembnejše odločitve sprejemajo neizvoljene institucije, podmazane s korupcijo. V svetu, kakršen je, lahko ljudstvo odloča le v nacionalnem okviru. Ljudstvo je lahko suveren samo v državi. Nobenega drugega, alternativnega, mehanizma za izvajanje suverenosti ljudstva ni. Da bi ljudstvo lahko bilo suveren, da bi lahko imelo prvo in zadnjo besedo, mora biti država suverena. Drugi temeljni pojem v jeziku desnega populizma je zato nacionalna suverenost.

V Grčiji je Siriza z referendumom afirmirala in suverenost ljudstva in nacionalno suverenost. Suverenost ljudstva in suverenost države je afirmirala proti pritiskom EU in tako imenovanih finančnih trgov. EU ni protidemokratična zgolj zato, ker je, kot večkrat slišimo, podredila politiko ekonomiji: podreditev politike ekonomiji je namreč politika, ki interese večine prebivalstva izloči iz odločanja o bistvenih vprašanjih skupnega življenja, odločanje pa skoncentrira v centrih ekonomske moči, ki jih vodi načelo dobička. EU ni protidemokratična samo zato, ker je (navidez) depolitizirala odločanje: o finančni politiki naj bi odločali tako imenovani finančni strokovnjaki, o kmetijski politiki znanstveniki, ki zagovarjajo uvedbo pridelave GSO, vlade naj bi bile tehnokratska gnezda itn. EU ni protidemokratična le zato, ker so evrokrati fundamentalistični neoliberalni šarlatani. EU je protidemokratična predvsem zato, ker demontira institucionalni okvir, v katerem bi ljudstvo lahko nastopalo kot suveren: državo in nacionalno suverenost. EU je protidemokratična po svoji konstituciji.

Položaj v Grčiji ni ekonomsko vprašanje, je politično vprašanje. Kot je malo pred referendumom koncizno napisal Joseph Stiglitz, v Grčiji ne gre toliko za vprašanje denarja in ekonomije, kot bolj za vprašanje moči in demokracije. Vprašanje moči – temeljno politično vprašanje – je, kdo (v zadnji instanci) odloča. Demokracija je sistem odločanja, v katerem ima zadnjo besedo ljudstvo. V EU se zaostruje spopad med protidemokratičnimi silami in ljudstvom. Veliko predolgo se je protidemokratična politika uveljavljala brez odpora in upora in celo ob odobravanju tistih, ki jih je najbolj prizadela. Ko je ta politika pripeljala do ekonomskega zloma, potem pa si, da bi se ista in enaka spet postavila na noge in zagnala v novo rundo »ustvarjalne destrukcije«, prilastila še večji kos davkoplačevalskega denarja in prigrabila še več družbenega, skupnega, bogastva – potem pa je začelo pokati. Zdaj smo na točki, ko se bo spopad med protidemokratičnimi silami in ljudstvom prav lahko razmahnil v vojno za demokracijo. Vojne za demokracijo ne bo mogoče dobiti, ne da bi spremenili EU. Ta takšna, kakršna je, strukturno izključuje demokracijo.

V EU, kakršna je, zato niti demokratične institucije ne zadoščajo za uveljavljanje demokracije. Parlamentarni sistem je v veliki meri postal sredstvo za legitimiranje politike, ki po svoji konstituciji izključuje ljudstvo iz odločanja. Doseg demokracije, ki jo je v EU mogoče uveljaviti skozi parlamentarni sistem, je zato omejen. Siriza je zmagala na volitvah, vendar to protidemokratičnih sil EU ni ustavilo pred nadaljnjim podrejanjem grškega ljudstva, izsiljevanjem in poniževanjem njegovih voljenih predstavnikov in vsiljevanjem svoje brezumne, destruktivne roparske politike. Zato je Siriza posegla po referendumu. Ljudstvo je moralo stopiti na sceno kot suveren. Demokratična gesta je bila klofuta EU. Ena klofuta ne bo zadoščala. Treba jih bo še veliko. Če bomo hoteli imeti demokracijo, bo treba vladajoče politike klofutati.

(O tem, zakaj levičarji ne morejo videti zaveznika v Nacionalni fronti, pa kdaj drugič.)