To se je zgodilo tudi v razpravi o preimenovanju kamniške knjižnice po domačinu Francetu Balantiču (1921–1943), pesniku, ki je zgorel v napadeni belogardistični postojanki pod topovskim ognjem partizanov. Spravarski šov se je začel v trenutku, ko je kamniški župan podvomil, da bo novo ime knjižnice všeč vsem krajanom, in predlagal, da prej pogledajo, ali niso njihovi kraji nemara dali kakega ideološko bolj nevtralnega literarnega velikana, ki ljudstva ne bo razdvajal, ampak povezoval. Župan si je skratka z dobrimi nameni tlakoval pot v pekel. Bleknil je nekaj nepremišljenega, ne da bi pomislil na vse implikacije svoje izjave, gospodje spravarji pa do nespameti politikov seveda nimajo razumevanja. V hipu so splezali v slonokoščeni stolp literarne zgodovine (oziroma jih je tja postavila medijska zgodba), da bi iz njega razglašali, da sodi Balantič v sam vrh slovenske lirike. Komedija je popolna, ko se pokaže, da so se k stroki zatekli izključno tisti, ki se pustijo ob vsaki priliki instrumentalizirati kot politični klakerji in ideološki apologeti. Kar seveda na njihovo strokovno kredibilnost meče motno luč.
Ti moralno pedantni gospodje, katerih občutljive etične in strokovne strune ob omalovaževanju velikega pesnika Franceta Balantiča žalostno jočejo, ne bi bili tako neznosno patetični, če ne bi s svojimi dognanji in celotno predstavo kakih 50 let zamujali. Danes je povsem odveč strokovno rehabilitirati Balantiča, saj se slovenska literarna veda zadnjega pol stoletja v pretežni meri strinja, da gre za reprezentativnega, ustvarjalno močnega predstavnika svojega obdobja. Ti etično občutljivi gospodje, ki lastno ideološkost maskirajo v strokovnost, pa so sami za to rehabilitacijo režimsko utišanih avtorjev storili najmanj, četudi so za to imeli nebroj možnosti. Danes ni nobena reč, če kot zasebnik misliš ali kot strokovnjak javno razglašaš, da sodi Balantič ob bok Prešernu. Bilo pa bi spoštovanja vredno, če bi avtor primerjave, akademik Janko Kos, to zapisal leta 1979, ko je v pregledu slovenskega slovstva Balantiču namenil eno samo poved, v kateri zgolj previdno ugotavlja, da je bil Balantič najbolj nadarjen med katoliškimi pesniki. Nič besed o mojstrstvu, nikjer nobenih primerjav s Prešernom. Medtem ko so eni še dolgo pod noč bivšega režima pazili, kaj govorijo in o kom, so njihovi bolj smeli sodobniki Balantiča ustrezno obravnavali že zelo kmalu po vojni. Anton Slodnjak je bil pripravljen svojo kariero za strokovno poštenost glede Balantiča zastaviti že leta 1958, neki drugi resnicoljubneži s pomanjkljivim čutom za pragmatičnost so se leta 1966 zbrali pri Državni založbi Slovenije in natisnili kasneje uničeno pesnikovo zbirko. V prvem povojnem desetletju so se okoli Balantičeve poezije formirali literarni krožki in omizja mlajših književnikov. Izjemno pesniško moč so mu priznavali celo partizanski pesniki, kakršen je bil Matej Bor. So pa tudi taki, za katere je bil Balantič še na prelomu v svobodnejša 80. leta zgolj nadarjen. Videti je, da sta nadarjenost in mojstrstvo natanko en propadel politični režim narazen.
Ko župani čustveno reagirajo in se država dela, da povojni poboji niso njena stvar, si spravarji manejo roke – še dolgo bodo lahko vsakič, ko bo kdo izustil kaj neumnega, oni pobirali moralne tantieme. Spravarji bodo pridigali, dokler država sprave ne formalizira in iz nje napravi obreda. To ne bi bilo le etično, pač pa tudi v miroljubnem duhu in konstruktivno: le »dan sprave« lahko vzame vso municijo spravarjem. Predvsem pa vprašanje sprave ponovno vrne v območje osebne etike in prekine naracijo o domnevni kolektivni nevrozi, o kateri nas prepričujejo samodelegirane veličine domačega moralnega življenja. Zato – ime Franceta Balantiča ne le na kamniško knjižnico, pač pa na bodoči NUK II. Če to pomeni, da si lahko oddahnemo od uprizarjane etične superiornosti tistih, ki zagrabijo vsako zablodelo politično potezo, da bi si oprali roke za lastno moralno majhnost.
Sprava ne more biti nič drugega kot prenos problema nazaj v posameznikovo intimo, kjer si lahko vsakdo o partizanih in domobrancih mirno misli svoje, ker odgovornost prevzema kolektivna nadstavba. Država naj spravo čim prej razglasi za pomemben nacionalni projekt, da bo lahko končno spet nepomembna, iz dejanskega življenja iztaknjena stvar, o kateri se bo mogoče normalno pogovarjati. Le politična preudarnost lahko taktirko v tem »pogovoru« iz rok vzame tistim, ki jim v resnici ni pol toliko do sprave, kolikor jim je do pridobitev spravarstva.
