Podatki, ki jih je v začetku meseca julija izdal evropski inštitut za enakost spolov, kažejo, da se Slovenija po indeksu enakosti spolov uvršča rahlo nad evropskim povprečjem. Kot pozitivno bi lahko ocenili tudi dejstvo, da enakopravnost med spoloma pri nas narašča. A če je na gospodarskem in zlasti na političnem področju še mogoče zaznati povečan vpliv žensk, je prisotnost slednjih na vodilnih položajih v športu prej izjema kot pravilo. To ne nazadnje potrjuje tudi podatek, da od 34 nacionalnih panožnih zvez, vključenih v program olimpijskih iger, le zvezi drsalnih športov in zvezi za hokej na travi predsedujeta ženski.
Da izključenost žensk pri političnem sprejemanju odločitev v tako pomembni družbeni sferi, kot je šport, predstavlja resno težavo, so pred skoraj dvema desetletjema spoznali že pri Mednarodnem olimpijskem komiteju (MOK) in si zadali, da ženske v naslednjih letih zasedejo vsaj 20 odstotkov vodilnih položajev znotraj olimpijskega gibanja. In čeprav pri MOK priznavajo, da si cilj še danes trudijo uresničiti, pa so po že nekaj letih beležili pozitivne učinke sprejetega sklepa. V raziskavi, ki jo je komite opravil leta 2004, so namreč ugotovili, da so med najaktivnejšimi člani znotraj nacionalnih komitejev prav ženske.
Šport, močan vir moške podobe
Profesorica na ljubljanski fakulteti za šport Mojca Doupona Topič pravi, da je prisotnost žensk na vodilnih položajih v športu v Sloveniji precej okrnjena. Obenem dodaja, da so ženskam vodilna mesta težje dosegljiva kot moškim. »V družbi prevladuje mnenje, da je moški z ustrezno izobrazbo že kar sam po sebi dober vodja. Ženske navadno najprej zasedajo tista mesta, za katera je zanimanje moških manjše. Raziskave kažejo, da moški drugače zaznavajo situacijo žensk v športu kot ženske same. Moški verjamejo, da so ženske slabše zastopane na vodilnih položaj v športih zato, ker tega same ne želijo,« je pojasnila. Po njenem prepričanju se športne organizacije ne prilagajajo življenju žensk, ki navadno opravljajo delo tako doma kot v službi. »Tukaj se vračamo k polemiki, ki je bila prisotna pred mnogimi leti in se dotika enakopravnega odnosa med spoloma v družbi nasploh.«
Doupona-Topičeva je opozorila, da v različnih dokumentih (tudi evropske komisije) uporabljajo izraz stekleni strop, ki pomeni nevidno oviro, ki ohranja ženske zunaj vodilnih položajev ne glede na njihove kvalifikacije ali dosežke. Ob tem ne gre spregledati, da je evropska komisija postavila cilj, da naj bi bilo do konca leta 2020 najmanj 40 odstotkov žensk v izvršnih odborih in komisijah nacionalnih športnih teles in 30 odstotkov v mednarodnih športnih organizacijah v Evropi. »Ženske je treba spodbujati k sodelovanju v športnih organizacijah in na vodilnih položajih na vseh področjih športa, saj lahko posameznica s pozitivnim zgledom opogumi tudi druge, da se odločijo kandidirati na vodilna mesta v športu. Poznanih je tudi nekaj primerov, recimo na Norveškem, da je imela uvedba kvot pozitiven učinek na povečanje števila žensk na vodilnih položajih,« je dejala. Spomnila je, da je šport že od nekdaj močan vir moške podobe, zato ne preseneča, da raziskave kažejo, da kljub prebijanju meja med spoloma na področju športa še vedno obstajajo neenakosti. »Ženske so lahko uspešne na športnem področju, vendar se morajo konstantno soočati s pričakovanji o njihovi ženstvenosti, kar na širši ravni služi za okrepitev patriarhalnega sistema.«
Ženske deležne omalovaževanja
Marta Bon je verjetno najbolj izpostavljena funkcionarka v slovenskem športu. Nekdanja rokometašica in zdaj trenerka je devet let zasedala položaj predsednice strokovnega sveta v rokometni zvezi, poleg tega je imela pomembno vlogo tudi v drugih sferah športa. »Dejstvo je, da smo ženske v športu drugače obravnavane kot moški. Nekje sem zasledila, da je šport ena od zadnjih trdnjav moške nadvlade. Gre predvsem za moški svet. Stvari se počasi izboljšujejo, a v športu je na vodilnih položajih še vedno večinoma zgolj moška populacija. V Skandinaviji in ZDA je splošni položaj žensk veliko boljši kot pri nas,« pravi Marta Bon.
Zdajšnja trenerka rokometašic Krima in slovenske ženske rokometne reprezentance je glede na izkušnje opozorila, da se je ženskam na najbolj izpostavljenih položajih v športu težje dokazovati kot moškim. Dejala je, da moški večkrat ocenjujejo in obravnavajo ženske po zunanjem videzu. Obenem jo moti, ko ženske ustoličijo na položaje zgolj zaradi kvote, saj pravi, da so vedno najpomembnejše sposobnosti. »Jaz sem morala vložiti veliko truda, da sem si izborila položaj v rokometu. Večkrat sem se vprašala, ali mi je tega sploh treba, vendar sem po naravi vztrajna, zato nikdar nisem odnehala. Veliko je bilo polen pod noge in omalovaževanja. Kdaj slišiš žaljivke, ki gredo na osebno raven. Takšnih pritiskov ni lahko zdržati. Očitno je moje poslanstvo, da sem tako sebi kot družbi dokazala, da se kljub vsemu da uspeti. Nikdar pa nisem marala vloge mučenice,« je orisala svojo življenjsko zgodbo v športu.
Moški in ženske lahko delajo in živijo v sožitju
Precej bolj pozitivne izkušnje od Bonove pa ima direktorica javnega zavoda Športa Ljubljana Tanja Polajnar. Nekdanja rokometašica zanika, da bi bila v športu šikanirana na podlagi spola, a priznava, da pri nekaterih moških še vedno obstaja prepričanje, da jim ženska v športu že ne bo solila pameti. »Takšnih moških je vse manj, saj menim, da gojijo spoštovanje do sodelavk. Včasih moramo uporabiti tudi naš ženski šarm, ki nam občasno pride prav. Je veliko balansiranja, vendar menim, da lahko moški in ženske živimo in delamo v sožitju,« je dejala Polajnarjeva, ob tem pa pristavila, da bi si na vodilnih položajih v športu vseeno želela več stanovskih kolegic. »Ko brskam po spominu in gledam bivše soigralke ali vrstnice iz drugih športov ter skušam potegniti neko vzporednico, zakaj nas ni več, je res težko. Odvisno je tudi od tega, iz katerega športa prihajajo. Če so že poskušale in je bil začetni zagon, so zelo hitro obupale. Da pride neka znana športnica do položaja, se mora veliko bolj boriti kot znan športnik. Hitreje se porajajo pomisleki, ali je sploh sposobna in ali ima dovolj vedenja.«
Nekdanja športnica tudi na podlagi lastnih izkušenj sicer trdi, da bi do sedanjega mandata direktorice javnega zavoda Športa Ljubljana verjetno prišla veliko lažje, če bi bila moški, a jo veseli, da je na koncu pretehtala njena vizija in razvojni načrt in ne njen spol.
