Podobna čustva je bilo na daleč čutiti ob gostovanju največje ženske etapne dirke na svetu. Verjetno tudi zato ni bilo naključje, da je prav v dneh gostovanja članici ekipe BTC City Ljubljana prvič uspela uvrstitev med deseterico, kar je uspelo Hrvatici Mii Radotić. Nekaj takega je le sanjal Jože Uršič, pokojni Vidin mož, čigar projekt slovenska ženska kolesarska ekipa je bil pred 20 leti daleč pred časom, saj ga niso razumeli ne sponzorji, ne mediji, ne kolesarska zveza. Šele Gorazdu Penku je uspelo združiti mozaik, ki je v vsej veličini zažarel v preteklih dneh. To so bili zgodovinski dnevi tako za organizatorje kot tekmovalke.
Prvič doslej so veliki začetek Gira Rosa pripravili v tujini. V biltenu tekmovanja so Slovenijo zarisali kot eno od italijanskih pokrajin. Črta kot meja je slabo vidna. Čeprav žensko kolesarstvo nima statusa prestižne panoge, so Penko in ekipa izkoristili nišo velikih športnih prireditev, ki bo glede na globalni trend v naslednjih letih v strmem porastu. Ob potrditvi organizacije gostovanja v Sloveniji so navajali 40.000 evrov prispevka italijanskim organizatorjem. Z nizkimi stroški torej, vsaj glede na druge bolj velikopotezne sanjske organizacijske projekte. Ni dvoma, da je bila v Sloveniji najbolj cenjena elita iz ene najbolj razširjenih panog, ki je višje od alpskih smučark in smučarskih skakalk. Sicer navdušenje ni bilo na ravni francoskega Toura, a navdušenje in miselnost o pomenu (ženskega) športa se spreminja z malimi koraki. V KD Radenska Rog pravijo, da je med mladimi dekleti takšen porast zanimanja, da imajo težave z izvedbo vadbenih skupin in treningov. In še več jih bo.
